torek, 31. december 2013

Postati prazničen drugače

Minuli torek je bil božični večer, danes zadnji starega leta dan. Praznika, ki zahtevata praznične tone. Taki pa so lahko le najbolj osebni glasovi, ker praznovati neosebno ni mogoče.
Kdor nesmisle mnoge svojega življenja/ spravi med seboj in hvaležno združi jih v simbol/ ta prežene/ iz palače razgrajače,/ postane prazničen drugače ... (R. M. Rilke). Postati prazničen drugače si želimo ob zaključku leta, ko delamo načrte, kaj bomo na novo zastavili s 1. januarjem. Kako živeli drugače, shujšali ali se zredili, začeli telovaditi ali teči, zapustili partnerja ali se še bolj prilepili nanj/o ... Fitnes klubi, joga centri, telovadnice se v začetku januarja napolnijo. Na razprodajah najhitreje zmanjka športne opreme. Ker bomo zdaj zares zastavili drugače, bolj zdravo, bolj skrbeče zase ...

Že februarja opažajo fitnes klubi, joga centri, telovadnice velik osip. Ljudje zdrsnejo v stare vzorce in običajen življenjski slog. Redki zmorejo zares drugače.
Opazujem svoje načine praznovanja silvestrovega skozi leta in ogledujem, kdo sem. Spreminjam se in spreminja se moja identiteta. Nisem več to, kar sem bila pred leti in ne še to, kar bom čez čas. Vem in ne vem, kdo sem. Le to vem, da grem. Najraje bi si obesila tablo okoli vratu, tako, kot so jo po drugi svetovni vojni mladinci postavljali na ceste, ki so jih gradili z delovnimi brigadami entuziazma in vere v skupnost bratstva in edinstva. Kopali so in rili po blatu, ponosni, ker so vedeli, da bodo zgradili cesto. Na tabli je pisalo: V GRADNJI.
V gradnji sem. Veliko sem že prekopala. „Pregnala iz palače razgrajače“. A je še ostalo kup stvari in smeti, ki jih bo treba očistiti.
„Letaš od zablode do zablode do končne resnice,“ vzklikam z ljubljenim Christianom Bobinom, ki je moj spremljevalec te dni, ko želim postati praznična drugače. Hotel je biti izbran, da z njim užijem praznično samoto v polnini. In še z enim, enkratnim in velikim. Antonio Porchia, Glasovi. Potapljam se v njune stavke, iz katerih si delam čolničke, in z njimi plujem po poti z oznako V GRADNJI.
Bobin je napisal brezštevila stavkov, stotino knjig. Čisto preprosto je to, pravi: „Pisati ni nič zapletenega: zadostuje, da temu posvetite vsak trenutek svojega življenja.“
Porchia (1885 – 1968) je napisal malo stavkov. Po štiri, pet na leto, pričuje njegov bližnji prijatelj, kipar Libero Badii. Glasovi (Voces, 1943) so edina knjiga tega popolnega samotarja. Poetična esenca spoznanja popolnosti trenutka.
Prepoznanja svoje ceste, ki se lepi na blato izpod napisa V GRADNJI.
»Samó tam, kjer sem lahko ves, čutim, da je vse. In včasih sem lahko cel tudi v niču. In včasih tudi v vsem ne morem biti ves.«
Samotarja sta oba, Bobin in Porchia. Oba zaljubljena v Lepoto. Bobin s pisanjem slika mir v duši. Porchia je imel mir, pravi kipar Badii: »Od njega nikoli nisem slišal grenkih besed, pa je trpel bolj kot večina. Ampak vsak udarec je po letih meditacije postal kratek stavek modrosti. [...] Porchia je imel mir. Zanj je plačal s svojo samoto, meniškim življenjem, to je bilo njegovo bogastvo«.
Ne želim si meniškega življenja, čeprav sem otrok sanjarila, da bom nuna, haha … In zadnja leta večkrat odidem po samoto in tišino v kak samostan (ljudje v samostanu »so pletarji absolutnega. Iz jezika ustvarijo košaro zlate tišine«, Bobin). S potovalko knjig, drugega v samostanu itak ne potrebujem. Med knjigami obvezno Bobin. Ker je v samostanih temno, jaz pa ljubim svetlobo. In si prižgem svečo iz knjig. »Knjige so drugi dom duše. Ko odsuneš papirne oknice proti steni, v prostor od vseh strani zasveti svetloba.« In pridejo angeli na obisk.
Nočem meniškega življenja, a zaželim si meniške samosti. Kdaj pa kdaj za praznike. Vem, kako bom nocoj mirno dihala v soju sveč in delala osebno inventuro. Moj stalni novoletni obred v ednini ali dvojini, več kot štiri očesa ne morejo ustvariti prazničnosti drugače. Če jih je več, zastrejo eno oko. Tisto, ki gleda vase. Vame. Drugo gleda ven, v svet, a to je odprto sleherni dan, zato ga drugačno praznovanje skuša ignorirati in gledati s tistim enim očesom navznoter. Inventura je samotno enooko opravilo.
Doma – dve sobi stran spi moja leta 2014 stoletna mati, za katero skrbim -- si ustvarim sveti prostor tišine in potujem skozi minulo leto, da ga na koncu objamem s hvaležnostjo in zapečatim v spomin. Pomaga mi koledar, v katerega zapisujem pomembne reči: rojstne dneve svojih ljubih, datume smrti tistih, ki so se me usodno dotaknili. Pa dogodke – največje z rdečo, pomembne z zeleno, nujne s kulijem, vsakdanje s svinčnikom. Ko listam po koledarju, pobožam sleherni dan, pomislim na ljudi, ki so z njim povezani, na svoja občutja, ki se jih še spominjam … Milo opravilo, ki pozna tudi temne tone bolečine. A vse preseže strast do Življenja, bistvena gonilna sila v času gradnje.
»Eno samo življenje je in je brez konca« (Bobin).
Ko opravim novoletno inventuro, globoko zadiham in sem nekaj časa čisto pri miru. Čez čas vzamem v roke koledar naslednjega leta in vanj vpišem najpomembnejše datume: rojstne dneve za življenje in za večnost, kot mi je ljubo poimenovati datume smrti. Dogodke, ki so že dogovorjeni. Literarnih večerov, ki jih vodim, obiskov knjižnic in šol kot da je zdaj, ko sem v pokoju, vsako leto več. In zato vse manj dogodkov, ki so jih bili polni koledarji pred desetletjem, dvema …
Ugaša razsvetljava očesa, ki gleda ven. Včasih sem praznovala v daljnih krajih, sredi zime ob vročem morju v kratkih rokavcih s polnočnim vetrcem na golih rokah in s široko razprtimi začudenimi očmi. Zdaj potujem drugače. Z nič manj osuplosti in čudenja, z nič manj obojega.
Da lahko odgovorim. Kot Antonio Porchia: »Kadar me kak glas pokliče, mu odgovorim, a še prej odgovorim sebi.« Tako postajam praznična drugače.