petek, 13. december 2013

Odložimo bremena družinske prtljage

Naslovnica_Odlozimo_bremena_druzinske_prtljage_XXL Navdihujoče zgodbe, vredne branja! Knjiga bo v knjigarni konec decembra ali v začetku januarja, sicer pa lahko interesenti knjigo naročijo tudi pri Boštjanu Trtniku 5 eur  cenejša je, krije tudi  poštnino:
http://www.custvena-inteligenca.org/component/content/article/49-glavni-meni/lankipostavitev-druine/199-nova-knjiga
Knjigi sem napisala tole spremno besedo:
Zgodbe o usodi in ljubezni

Vse je lahko vse le, če je z vsem povezano. Zato je vsak povezan z vsakim. Nič ne more biti posamezno. Bert Hellinger
S postavitvijo družine sem se srečala pred poldrugim desetletjem; osupnila me je in zaznamovala. Na svoje oči sem videla, kako zelo smo ljudje vpeti v svoj rod daleč nazaj, in spoznala, da posameznika v dobesednem smislu ni. Kot pravi moj prijatelj: »Smo avtobus svojih prednikov.« Kdo je šofer tega avtobusa? Mar sem to jaz? Ima šofer res svobodno voljo, kot gojijo iluzije mnogi, ki verjamejo, da avtonomno in z lastno voljo šofirajo ta najpomembnejši avtobus na svetu – našo usodo.

Zbirka desetih zgodbo v pričujoči knjigi Maje Korošak Odložimo breme družinske prtljage prinaša modrost zavedanja o naši prepletenosti in povezanosti, in prinaša navdih, ki nas spodbuja, naj zaupamo v vse prežemajočo ljubezen. V tem vidim posebnost psihoterapevtske metode postavitve družine velikega, z afriško toploto družinskega bivanja ogretega in s presežnostjo obsijanega Berta Hellingerja: da presega analiziranje, neplodno razčiščevanje, kdo in zakaj da je česa kriv, nenehno samoočitanje ali očitanje drugim, ker niso, kar bi po našem morali biti. Poskusi, izkusi, doživi! nas nagovarjajo junaki teh zgodb o usodi in ljubezni, nas nagovarjajo od blizu in živo, saj jih skoraj poznamo, naše sosede, dobre znance iz male slovenske vasi prepletenih, pogosto družinsko zavozlanih ljudi.
Opazuj! je naslednje učenje, vredno naše pozornosti. A opazovati ne more trpeč, nemiren človek, razdvojen, razcepljen, preganjan, prestrašen … Tak, ki se premetava v notranjih stiskah, v ponavljajočih se (družinskih) vzorcih. Neodrešen človek se v bolečini počuti kot otrok, in tisti, ki mučeniško vztraja v svojem trpljenju, ne zmore ravnati kot odrasla oseba. Ne zmore prave odgovornosti, ki je pravzaprav ljubezen. Globoka, zaupljiva ljubezen je odgovorna, ker od-govarja. Ne molči, ne skriva se, ne beži, ampak v miru obstane, opazi, zasliši in od-govori.
Ne sodi, ne obsojaj, ampak sprejmi! je vrhunsko načelo postavitve družine in življenja nasploh. Kaj pa je resnična ljubezen drugega kot sprejemanje vsega in vsakogar prav takega, kot je? V tem sprejemanju ni prostora za po naše razumljeno pravičnost in željo po poravnavi krivic, kajti ljubezen je večja od obojega. Hellinger rad pripoveduje zgodbo o Algonquin Indijancih, ki nimajo besede za pravičnost. Ko je Hellinger to slišal, je starega plemenskega poglavarja vprašal, kaj so naredili z morilcem, ki je nekoga ubil. Poglavar mu je odgovoril: »Premislili smo, zakaj je to naredil. Bodisi potrebuje poduk, bodisi potrebuje zdravljenje. In odgovarjajoče smo ukrepali. Potem je morilca družina žrtve posvojila.« Kako človeško, ob tem vzklika Hellinger. Pravzaprav: Kako božansko! doda. Kajti taka ljubezen je od presežnega, pa naj temu rečemo bog ali Bog, univerzalna inteligenca, kozmična zavest ali kaj drugega, kar vsi ti pojmi vsebujejo: presežno.
Branje zgodb o ženski, ki je sovražila očeta še desetletja po njegovi smrti, o mami, ki jo je zapustila njena mama in je potem tudi sama zapustila svoje otroke, o ljudeh, ki ne vidijo drugega ne sami sebe, o trpečih otrocih ločenih staršev in mamah ter očetih, ki so se ločevali, o strašnih občutkih krivde, tesnobi in strahu pred življenjem, o alkoholikih in nasilnem morilcu lastnega otroka, o vseh teh tegobah, za katere lahko rečemo: Kako človeško! Branje teh zgodb, ki se v postavitvi družine razpletajo do občutnih olajšanj, rešitev in odrešitev, človeka prepriča: Kako božansko!
Družina ima svojo dušo in energetsko polje z veliko močjo. Lahko pobegnemo na drugi konec sveta, a ostajamo enako vpeti v družinsko dušo, kot če bi ostali doma. Beg ni od-rešitev, rešitev ni ignoriranje občutij in čustev, ne pometanje problemov pod preprogo, ne zamolčevanje in skrivanje družinskih skrivnosti. Na Slovenskem smo naštetega morda bolj vešči kot v odprtih, toplih deželah z ljudmi, ki živijo v večjih skupnostih in ne v majhnih družinah za zapahi stanovanj in hiš brez pretočnosti v stanovalcih in okoli njih. Zato je pri nas toliko alkoholizma in drugih oblik odvisnosti. Toliko strahu in tesnobe, ki bi jo lahko z nožem rezali, tako je gosta, čeprav nevidna. Nevidno nas ima v oblasti, in to oblast občutimo, ne zmoremo pa je razkleniti; uvideti, da ne sodi v naše srce in ni treba, da klecamo pod pezo nevidnega.
Postavitev družine pomaga tistemu, ki je njen akter, kot onim, ki igrajo vloge njegovih bližnjih in daljnih sorodnikov, saj so vedno pravi ljudje v pravih vlogah. Tudi če samo sedijo v sobi, kjer se postavitev odigrava, in tiho opazujejo. Kajti ni družine, ki ne bi imela v svojem rodu alkoholika, nasilneža, ločenke ali ločenca, spolno in psihično zlorabljenega, ubitega od svoje ali tuje roke, takih in drugačnih sirot s slabo samopodobo in hudimi občutki krivde. Je ni. Vprašanje je le, ali to hočemo videti, opazovati in sprejeti. Zapustiti vlogo majhnega, prizadetega, jeznega otroka, ki je nemočna žrtev, in postati odrasel človek z drugo perspektivo. Postavitev družine je metoda, ki nam to možnost ponuja. Nas vabi v zdravje, kar pomeni v celjenje in osebno celovitost. V modrost: tako kot je, je prav.
Zgodbe iz navdihujoče knjige Odložimo breme družinske prtljage nam govorijo o moči skupine in fenomenu njenega vplivanja, ki ga ni mogoče racionalno v celoti pojasniti. Kajti na delu je tisto presežno, kar nas pravzaprav zdravi in ozdravi, ko je karmični krog sklenjen in ni več potrebe po boleči izkušnji iz avtobusa prednikov. Ko se nam končno odpre srce, v katerega se naseli empatija in sočutje. Ljubezen, ki je sopomenka za oboje. A zanjo moramo dozoreti, zares si moramo želeti spremembe in verjeti, da tudi jaz lahko v varnem objemu skupine in ob pomoči sočutnega, veščega voditelja postavitve postanem kanal za ljubezen. Je na tem svetu še kaj pomembnejšega od rasti k razkošju sprejemanja in dajanja, dajanja in sprejemanja presežne ljubezni, je sploh še kaj lepšega in vrednejšega od takega služenja Življenju?