nedelja, 01. december 2013

Moški, ki vidi in soustvarja nov čas

PAUL ARIESPravkar sem prebrala včerajšnjo Sobotno prilogo Dela in in vzljubila radoživega,  čustveno odprtega, modrega in socialno čutečega francoskega angažiranega intelektualca Paula Ariesa, intervjuvanca odlične novinarke Mimi Podkrižnik. Srce je prepoznalo enako vibracijo zaljubljenca v življenje in povezanost, čeprav ga še v življenju nisem videla. A ga vidim z notranjimi očmi in vem, da je znanilec novega časa. Soustvarja drugačen svet, svet, kakršnega si želim tudi jaz, svet, za kakršnega smo spisali program v gibanju za trajnostni razvoj TRS. Nekaj citatov za upanje in zaupanje, da je že zdaj in tukaj močna misel, ki napoveduje novo dobo – dobo povezovanja, sočutja in solidarnosti, delovanja za javno dobro, in spoštovanja vsega živega, od ljudi, rastlin in živali do planeta Zemlja. Dobo hvaležnosti in praznovanja.
* Modernega evropskega človeka določa predvsem podložnost eni sami dimenziji bivanja – ekonomski dimenziji, ekonomizmu, torej ideji, po kateri “več pomeni tudi bolje.”  Vsi smo sužnji dela in potrošništva.
* Stavim, da tudi druge človeške dimenzije niso povsem izginile. Resda smo jih pohodili in so zdaj nevidne, a so preživele predvsem med prebivalstvom, ki je ostalo na obrobju brezmernih kapitalizma in produktivizma. Reveži razpolagajo z drugačnim bogastvom, imajo drugačen odnos do drugih, tudi do sebe, do časa, narave in skupnih dobrin.
* Izgubili smo sposobnost, da bi si postavili meje, ne da bi zabredli v nezmernost. Družba, ki si ne zna postav iti mej, se bo preizkušala: izčrpavala bo naravne vire, postavljala se bo nad podnebje, dopuščala bo, da se bodo do nespodobnosti poglabljale socialne neenakosti. V začetku 21. stoletja bi morali v sebi spet prepoznati sposobnost samoomejevanja. Da bi nam uspelo, moramo končati z ekonomizmom. Znova se moramo po vezati s kulturo, kajti kultura je tisto, kar nas naredi imune na regresivne fantazme.
*Nujno je ugovarjati gospodarski rasti in hkrati ljubiti dobro življenje. Pomeni iskati rešitve za celoto socialnih vprašanj zunaj mita o odrešujoči gospodarski rasti, zunaj povečevanja bruto domačega proizvoda. Rast ne ponuja odgovorov na vprašanja brezposelnosti in bede. Zahodnega življenjskega sloga ne moremo deliti s sedmimi milijardami ljudi.
* Spodbudna novica: planet je že zdaj dovolj bogat, da bi lahko vseh sedem milijard ljudi živelo dobro. Gre za vprašanje izbire, kaj proizvajamo in za koga. Izumljati nove načine proizvodnje in potrošnje, znotraj združenih gibanj, z lokalnimi valutami in podobnim. Nujno je, da nevidno postane vidno, in to ni samo politični projekt, ampak tudi etična drža.
* Znova se moramo naučiti tistih besed in gest, s katerimi bi lahko postali dovzetni za čustva: da bi spet znali videti. Znova se moramo naučiti “reinkarnirati” svoja lastna telesa. Naše telo je prvo območje, ki ga moramo osvoboditi – tako da mu bomo priznali pravico, da je lahko bolno, da se sme starati in je umrljivo.