petek, 01. november 2013

Vseh živih dan

04_lp8861; Magda Pečnik s punčko, 1941. Foto: Peter Lampič.Fotografija Petra Lampiča v Muzeju novejše zgodovine

Ko tole pišem, diši po svečah, prižganih na grobovih pokojnih ta dan. Mediji poročajo, da smo Slovenci evropski rekorderji v prižiganju sveč, zato že peto leto na pokopališča prihajajo aktivisti in prepričujejo ljudi, naj ne trošijo denarja za sveče in naj jih ne prižigajo, ker onesnažujejo okolje. In ker lahko naredijo več dobrega z darovanjem denarja za žive, zanje še lahko kaj storijo, za pokojne ne morejo nič več. Tako danes po številnih pokopališčih zbirajo denar za nakup različne medicinske opreme za nudenje prve pomoči. A ljudje se navadi grmadenja sveč na grobovih – naj vidijo, kako radi imamo pokojne, naj gori v njihov spomin! – težko odpovedo. Še vedno jih prižgemo 17 milijonov na leto in pridelamo 2.500 ton odpadkov.

Sama prižigam svečke spomina sleherni dan v srcu in ne hodim več na grobove, ker je tam vsako leto večja gneča, pogovarjati pa se ne morem ne z živimi in ne z mrtvimi sredi hrupne množice. Tudi danes sem šla na sprehod med drevesa v gozd, mislila na ljube mi umrle, se jim zahvaljevala za to, kar so me naučili, mi podarili … In zahvaljujem se, da sem jaz še vedno živa. Da (še) diham, pač ni samoumevno, zato je bivanje vredno slaviti sleherni dan. Morda najbolj na današnji prvo novembrski vseh mrtvih dan. Kot je leta 1900 zapisal skoraj pozabljeni »knez slovenske moderne« Oton Župančič:

Jaz čutim danes vseh živih dan.
Moje srce kipi in polje,
moja duša je židane volje,
kot bila bi pila kraški teran.

Premišljujem, kako dvolični smo ljudje: na dan mrtvih množično obiskovanje grobov in ognjemeti na njih, a ko bližnji umirajo, pogosto odrinemo smrt v dom za stare in v bolnišnice. Nočemo je videti, nočemo imeti opravka z njo. Ker nas je strah.

Še ne dolgo nazaj so ljudje umirali doma, zato so proces življenje – smrt – življenje živeli v celovitosti in jemali smrt ne kot konec, ampak kot del življenjskega kroga. Na vaseh se še zgodi, da stari umrejo doma, zato njihovi svojci, med katerimi so tudi otroci, vidijo milino mrtvega obraza, ki je sproščen, brez ostrih robov in strahov. A tudi tu že sprejemajo mestne navade, da težko bolne odpeljejo v bolnišnico, kjer prepogosto umirajo sami. Kot bi bila smrt tabu.

V začetku naše kulture je bilo povsem drugače. In je v mnogih deželah še dandanes: smrt ni konec, temveč prehod. Kot je rojstvo prihod od tam prek devetmesečnega bivanja v maternici in sklepnega prehoda skozi »tunel« iz onega sveta v tega, je smrt odhod skozi vrata prehoda tja, od koder smo bili prišli. Domov. Zato se je modri Sokrat tako čudil tistim, ki jih je bilo strah smrti: »O smrti ne ve nihče, ali ni morda za človeka največje dobro, bojijo pa se je, kot da bi dobro vedeli, da je največje zlo.«

Smrt je naša najpomembnejša učiteljica. Učiteljica življenja! Umiranje je proces odpadanja mask, izgubljanja identitet, izpuščanje vseh stvari in ljudi, tudi lastnega življenja. Prav takrat, v tem čarobnem risu minevanja, življenje zažari v veličini, da nas radosti sleherni dan, da smo hvaležni za vsako uro, za vsako minuto bivanja. Ko se zavemo: Nisem samo domišljija/ del večnosti sem. (Neža Maurer)

Zato jaz čutim danes vseh živih dan.