sreda, 18. september 2013

Ljubljeni ob meni

ČSS ZA MODROST - naslovnica Danes, 18. septembra 2013, mineva triindvajset let od smrti mojega ljubega duhovnega prijatelja, dušnega sopotnika in tovariša pri prizadevanjih za svobodo in demokracijo, pisatelja Marjana Rožanca. Kot mi je obljubil pred smrtjo, je vsak dan z menoj in ob meni. Prihajam iz Kluba Cankarjevega doma, kjer je bil pogovor z nominiranci za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, z Alojzom Ihanom, Igorjem Škamperletom in Marcelom Štefančičem jr. Pogovor z njimi bom vodila  jutri v knjižnici Komen, kjer  hranijo Rožančeve knjige, ob 18. uri. Letošnji Rožančev lavreat je Alojz Ihan z imenitno zbirko DRŽAVLJANSKI ESEJI. Prav danes pa je izšla tudi moja knjiga izbranih kolumn in zapisov o knjigah, ki so se me zadnja leta najgloblje dotaknile, ČAS ZA MODROST( izdala jo je založba Eno iz Nove Gorice). Kako sem srečna, da se je to zgodilo prav danes in da bom zdajle, ko bom legla v svoj bralni stol, lahko listala po tej prelepo oblikovani – delo odličnega Tomaža Plahute! – knjigi in mislila nate, Marči. Zadnji izdih si naredil okoli pol enajste ure zvečer in tvoja ljuba žena Janja je takrat videla poleteti metulja s tvoje nočne omarice … Od takrat naprej mi vsak metulj prinaša tvoj dih, morda pride zdajle kakšen na obisk, približuje se ura tvojega izdiha, rojstnega dne za večnost, kot temu pravimo …
Ni mi do govorjenja ne do pisanja, potopila se bom, potopila … Vam pa prepisujem besedilo duhovitega in šarmantnega glasbenika Zorana Predina, ki je na zavihek knjige ČAS ZA MODROST napisal tole:
"Med prebiranjem Mančinih kolumn se mi vsakič znova zazdi, da jo 
slišim, kako mi to, kar berem, sama govori. Da sedi zraven mene, me 
objema s svojimi velikimi očmi in mi med napadi prisrčnega in 
nalezljivega smeha pripoveduje enako zavzeto o najrazličnejših 
dogodkih. O zadnjem dosežku človeške neumnosti na enak način kot o 
visoki modrosti nadarjenih sodobnikov. Njena iskrena radovednost vedno 
znova razoroži dežurne skeptike in dvignjene nosove samozvanih 
sladokuscev. Ko Manca piše, je razgaljeno resnična, včasih, se mi 
zdi, da bolj kot bi sama hotela. Ampak značaj vedno mladostne 
zapeljivke in njen občutek za iskanje biserov jo bosta vedno znova 
izdali. Pisala bo bolje in povedala več, kot je na začetku pisanja 
nameravala. Hvala bogu! ”