nedelja, 11. avgust 2013

ŽENSKE, KI PIŠEMO

 
Foto 8 Brez branja ni pisanja, vemo. Družinski prizor iz našega bralnega kotička pred mnogimi leti, foto Joco Žnidaršič
Junija diplomirana slavistka Andreja Motaln me je po FB obvestila, da je diplomirala »na meni«. Sem bila vesela, saj pišem zato, da me berete, če pa kdo še diplomira »na meni«, je to presežno. Kot profesorica novinarstva na FDV sem spodbujala študente, naj si izberejo svoje vzornike, in o njih napišejo diplomsko nalogo. Tako je nastala naloga o izjemnem, žal pokojnem vojnem poročevalcu Ivu Štandekerju, kar dve o publicistki Alenki Puhar, pa o komentatorju, kakršnega ni bilo in ga ne bo, Juriju Gustinčiču … Da bom kdaj jaz na vrsti, si pač nisem mislila, zato sem radovedna poguglala, kaj je Andreja preučevala. Tole sem našla:
MANCA KOŠIR: MED LITERARNIM PISMOM IN ESEJEM, Andreja Motaln, 2013
»Opis: Literarna pisma in eseji predstavljajo značilno obliko pisanja sodobne slovenske publicistke Mance Košir. V diplomskem delu je s pomočjo analitične, deskriptivne, historične, komparativne in sintetične metode predstavljen slog pisanja Mance Košir, ki je izrazito literarno-esejističen. Njena dela se razvrščajo na literarna pisma (Ženska pisma, Moški : ženska, Moška pisma in Drugačna razmerja) in eseje (Beremo z Manco Košir, Otoki svetlobe, Objemi srca, Žareti upanje), ki jih Koširjeva poimenuje tudi kolumne. V njenem pisanju prevladuje pričevanjska literatura, saj središče pripovedi tvori avtorjeva osebna izkušnja. Temeljna notranje slogovna prvina je esejiziranje, s čimer literarna pisma postajajo esejistična in posledično nastajajo eseji na posamezne teme. Koširjeva esejizira o osnovnih bivanjskih vprašanjih, dojemanju ljubezni, odnosu med spoloma, literarnem ustvarjanju, mističnih vprašanjih ipd. Hkrati pa v svojih delih obravnava sodobno in trenutno aktualno tematiko ter odpira vprašanja, ki v slovenskem prostoru še zmeraj veljajo za tabu. V ospredju so čustveno-doživljajske prvine, ki izhajajo iz avtorjevih osebnih občutkov in razpoloženj, kar se izraziteje kaže v literarnih pismih. Slikoviti, nazorni in metaforični opisi notranjega duševnega in čustvenega stanja avtorjev zelo pogosto prehajajo v fikcijo. Literarno-esejistična literatura Mance Košir vsebuje prvine polliterarnih zvrsti, kjer prevladujeta spoznavna in etična funkcija, ter elemente literarnega novinarstva, saj so bila besedila pisana z namenom objave v časopisih in revijah, kar se posledično kaže v samem slogu pisanja. Esejističnost s svojimi značilnostmi oblikuje besedilo, ki skozi obravnavano problematiko bralcu posreduje sporočilo ali idejo, ga spodbuja k lastnemu načinu razmišljanja, k sprejemanju drugačnosti in poudarja duhovno plat življenja. Z množično uporabo stilno-retoričnih figur in z ustrezno uporabo jezikovnih prvin je literarno-esejistično pisanje Mance Košir dinamično, zabavno, privlačno in lahko berljivo.«
Kadar želim napisati kakšno težjo kolumno – že nekaj dni se pripravljam k taki, o tem, kdo so modri ljudje bi rada pisala (povabljeni, da imena konkretnih ljudi naše dežele sporočite na moj e-naslov: manca.kosir@guest.arnes.si, saj FB redko prebiram) – se k njej pripravljam odlagajoče. Za začetek pospravim pisalno mizo, potem pa še kaj drugega, povsem nepotrebnega. In sem tako zdajle pospravljala mizo in na njen pod vsem papirji našla intervju, ki ga je odlična jazz pevka, šarmantna voditeljica in še marsikaj Katja Šulc naredila s pisateljico Mojco Kumerdej, publicistkama Vesno Milek in Ireno Štaudohar ter mojo malenkostjo pod naslovom ŽENSKE, KI PIŠEJO za Modno Jano pred dvema letoma, se mi zdi. Revija je ugasnila, zato naši elektronski pogovori niso ugledali luči sveta. Kar se mi zdi škoda, saj je v njih marsikaj koristnega za še kakšno študentko, ki bo diplomirala s preučevanjem pisanja katere od vse bolj številnih pišočih žensk. Bo lahko razbrala, denimo, zakaj se nekatere lotevamo le kratkih form, kot so kolumne, pisma in eseji. Tole me je Katja Šulc spraševala in takole sem ji odgovorila:
1. Naj bo navdih moški, ki piše, Lojze Kovačič, ki je v enem od svojih dnevnikov zapisal: “Če bi me vprašali, zakaj sploh pišem, bi navedel dva razloga. Prvi: da izrazim našo in svojo nesrečo. Drugi: da bi kaosu in redu našel formo, ki bi se mogoče obema prilegala.” Kakšen bi bil odgovor, če bi vprašali vas?
Pišem, ker sem zrasla v pisanju in s pisanjem. Najprej kot novinarka, potem kot univerzitetna profesorica. Zdaj pišem preprosto, iz vsakdanjega življenja za vsakdanje življenja. Ta tip pisave, ki govori bolj srčno govorico kot racionalno analitično ali domišljijsko, je podoben dihanju. Se pravi, da se najbolj približuje bivanju, saj je življenje dih(anje). In dih je duh. Potemtakem pišem na-v-dih-njena z resničnostjo sveta. Kadar potrka na črke resnica, besede zazvenijo. In se kot glasba dotaknjeno duš z enako frekvenco. Kot bi rekli Indijanci: Sorodni smo. Ker se razumemo. Torej pišem za sorodnike po Dihu in Duhu, ha, ha …
2. Spomin na prve impulze, ki so sprožili nujo po pisanju, na prve začetke in občutja ob izpisanem?
Spomini … Bivam tu in zdaj, zato lahko povem, kaj sem pisala danes, kaj bom brala danes … A naj se potrudim in poglobim … Prvi spomin je spomin na osnovnošolsko pisanje dnevnika. Bila sem nesrečno zaljubljena, kajpada. Drugi – gimnazija, novinarski krožek, kjer me je učil moj kasneje dvakratni šef, urednik Mladine in potem še Ilustriranega tednika Dela ITD Slavko Pregelj. Potem prva honorarna zaposlitev pri Mladini, kjer sem se bolj učila pisanja kot kazala svoje pisne veščine. Pregelj in Valter Samide sta bila odlična urednika, veliko sta me naučila. Naslednji spomin: znana novinarka v Jugoslaviji, pisanje za prestižen literarni časopis Književna reć, ki je izhajal v Beogradu, za Start in Danas, ki sta izhajala v Zagrebu, sodelovanje na fascinantni okrogli mizi znanih jugoslovanskih novinark v Zagrebu, bila sem edina iz Slovenije. Razvijala sem tezo, zakaj smo ženske bolj pogumne novinarke kot moški. Ker nismo samo to, ampak še marsikaj drugega: mame, ljubice, žene, vrtnarice, kuharice … Ženske imamo več identitet in novinarska je le ena izmed njih. Če nam ta propade, bomo živele drugo. In meni je res propadla dvakrat, pa sem preživela. Si zamislite, kaj bi počel kakšen današnji urednik ali kolumnist, če ga noben medij ne bi več hotel, kot ni smel mene v tistih sivih dogmatičnih časih, ko je bila Manca Košir ob Tarasu Kermauerju in Dimitriju Ruplu v Šuvarjevi Beli knjigi proglašena za »nevarnost« socializmu? Po prvi izgubi službe sem magistrirala, po drugi sem se prijavila za asistentko na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, zato sem morala doktorirati, kar sem z najvišjo oceno tudi opravila na zagrebški filozofski fakulteti. Ves čas sem kajpada pisala, pisala, za ljubi kruhek in za znanstveno kariero, a oboje z zadovoljstvom. Po vsej bivši Jugoslaviji je še danes najbolj citirano znanstveno delo s področja novinarskih žanrov moj pionirski učbenik Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Prevedena je moja knjiga Vzgoja za medije, ki je postala osnovni model izobraževanja pedagogov. Najtežje pa je bilo napisati učbenik za mlade, ki jih zanima novinarsko pisanje. Naslov Mladi novinar, podnaslov: Pomaga lastna glava. Levstikova nagrada za najboljše mladinsko poljudno strokovno delo.
Potem so se začele dogajati drugačne knjige. Prva, Ženska pisma, na podlagi pisem, ki so mi jih pošiljale bralke revije Otrok in družina in kasneje še prijateljice. Potem knjiga transkribiranega prvega tok šova na slovenski televiziji, ki sem ga vodila, Moški, ženske, pa Moška pisma, pa … Pa dolgoletno pisanje kolumn v reviji Obrazi, iz katerih je nastal izbor v knjigah Otoki svetlobe, Objemi srca in Žareti upanje. Zdaj pišem za spletno stran www.mancakosir.com in v glavi snujem posebno vrsto knjige, ki se bo zgodila, če bo prišla dogovorjena pogodba.
3. Kje, kdaj, v kakšnem stanju najraje pišete?
To ni pravo vprašanje zame. Rada pišem, a ne morem, saj imam malo miru. Živim z 98 letno mamo in bivanje z njo je zahtevno. Pa kup drugih obveznosti … Pišem v trenutkih miru v moji dnevni sobi kadar vem, da je ves dan »moj«, da ne vodim nobenega literarnega večera, nimam nobenega sestanka TRS, ne grem k vnukom … Ker pišem v predahih med vsakdanjimi obveznostmi, za enkrat zmorem samo kratke forme pisanja, kot so kolumne in pisma. Stanje, v katerem pišem, je pa vedno osrečujoče, saj se pisanja veselim. Kajti nikoli ne vem prav dobro, kaj se mi bo napisalo. Ta odprtost, to neznano je najbolj privlačno zame pri pisanju.
4. Še ena pisateljeva, iz knjige Literatura ali življenje: 'Postati pisatelj, tega se ne moreš naučiti, pisatelju je nemogoče svetovati, pisatelj se tudi ne pusti izšolati. Pisateljev ni, ker je vsak pisatelj, vsak zna pisati.' Vaš komentar?
Nikoli nisem pristajala na dualizem v smislu ali eno ali drugo. Od nekdaj sem zagovornica IN eno IN drugo IN še kaj tretjega IN … Zato je odgovor: literatura in življenje, življenje in literatura. Pisateljica, primerna za v razvid članov Društva slovenskih pisateljev, najbrž nikoli ne bom. Če bi na hitro napisala kakšno otroško pravljico, dve, morda, z bero šestnajstih knjig mi pa slabo kaže, ha, ha … Zato pa sem v tujini – doktorski študij sem opravljala v Nemčiji – kot članica svetovne organizacije PEN vedno sprejeta tudi kot pisateljica. In komentar na vprašanje, se pisatelj rodi ali naredi? Oboje, in prirojeno veselje in veliko garanja dela pisatelje. Talent in navdih pa poleg navedenega naredita velike pisatelje/pisateljice, največje.
5. Če bi se znašli v časovnem stroju, v katero obdobje bi skočila pišoča ženska v vas?
Prav ZDAJ in TUKAJ bi ostala. Uživam v tem času, ki je prelomen, pred mojimi očmi se dogajajo spremembe zavesti ljudi, propada ena civilizacijska paradigma in se rojeva nova, jaz pa to ne le opazujem, ampak celo sodelujem. Fantastično, ne zamenjam za nič drugega in drugačnega!
6. Bitja, ki pišejo, ki so na vaši koži pustila pečat, navdih, občudovanje?
Vse to, vse. Brez njih ne bi bila, kar sem. Kajti znana je resnica: da zmoreš pisati, moraš najprej veliko brati. In jaz berem, berem, se sladkam s prebranim ali pa doživljam bolečine sveta tudi v lastnih jetrih. Berem, torej sem. Diham - pišem - živim. Opazujem in se učim – preživim.
7. Koža, v kateri živi ženska, ki piše, kakšna je?
Zaznamovana. Ustrojena. Božana. Naježena. Ranjena. Predvsem pa pogumna, ja, zelo pogumna, da se upa sleči in dati vsem pred oči. In srečna, ko ji povedo, da so zaradi njenega poguma postali pogumnejši tudi sami.