sobota, 31. avgust 2013

Literarno-filozofska poslastica za ljubitelje levov

Redko se zgodi, da so vse moje literarno-filozofsko-religiozno-simbolno-jezikovne brbončice zadovoljene v polnini. Zelo redko. A to pot me je zadelo z vseh navedenih dimenzij in užitek je bil veličasten: Sibylle Lewitscharof BLUMENBERG, prevedla Ana Jasmina Oseban, Sodobnost International, knjižna zbirka Horizont, Ljubljana 2013.

Gre za filozofski roman s prestižnimi nagradami ovenčane pisateljice, rojene 1954, nemško-bolgarskih korenin, ki je študirala religijske znanosti, se potapljala v filozofijo in brusila svoj razpoznavni, tim. »drzni« stil, kot britev inteligentna, zato duhovita v vseh tonih, a nikakor cinična, za površne bralce zabavna, za v smrt sklonjene premišljevalska, za vse pa nenavadna, svojska in posebna, uau! Vsebina romana ni pomembna, a brez strahu, zgodbe vlečejo. Jezik pa inovativen, iskriv, da mi je bilo skoraj žal, ker Blumenberga nisem brala v nemščini, tem jeziku,
ki lahko sestavlja besede po mili volji v nove in nove zloženke.

Pravim skoraj, ker je prevajalka Ana Jasmina Oseban izumljala slovenščino z vehemenco, ki me je očarala. To mora biti pa kakšna izkušena starejša prevajalka, sem si rekla, in brž zaplula po spletu. Figo, ni starejša, Ana Jasmina je rojena 1978 leta, ergo, jih še štirideset nima, nesramnica! Kako da potem tako dobro zna nemščino preliti v za filozofijo izumljano slovenščino? Pesnica je, pesnica, kajpada, gratuliram iz srca! 

Da me je od knjige vrglo za računalo, ima poleg briljantnega jezika in tudi moje večne teme – smrti -- zasluge avtoričino razmišljanje, ki ga je nemški »poimenovalec sveta«, priznani filozof -- metaforolog, hermeneutik -- Hans Blumenberg (1920 – 1996) morda navdihnil, gotovo pa ne narekoval. Gospod finih manir in racionalnega osredotočenja na bistvo stvari, »besedni mag z darom jezika«, si najbrž ne bi privoščil takele izjave o filozofiji, četudi podpisani »z Bitjo navdahnjenega zanesenjaka iz Schwazwalda« (Heidegger), namreč: »Da bi si morala filozofija vsake toliko s počitkom nabrati novih moči, podobno kot to počnejo veliki sesalci. Mirne duše za več let ali desetletij, morda cela stoletja.«

Še pod vtisom rovtarske proslave o »resnici in pravici«, ki je bila »pravičniška« na vso moč, sem kajpada z debelo podčrtovala strelice pametne Sibylle Lewitscharoff o obeh tematikah. O težavah pravičnosti: »Brezupno bi bilo, če bi jih skušali reševati (politiki), politik tega ne zmore, čeprav se mora vseskozi pretvarjati, da ravno to počenja, niti filozofi niso pristojni za to; noben filozof, ki je pri zdravi pameti, si ne bi domišljal, da lahko uspešno reši tudi eno samo težavo, ki jo na dan prikliče pravičnost.« Začinjeno z blumenbergovsko modrostjo iz izkustva, »da se v daljšem časovnem obdobju marsikatera nepravičnost sama po sebi izravna.  Kar je bila nekoč prednost, lahko preraste v slabost; obratno pa more zavrnitev, občutena kot vrtajoča nepravičnost – če le mine dovolj časa – pozneje obroditi sadove.«

In o resnici, v imenu katere sem v življenju marsikaj storila in upam da ne kaj dobrega opustila, vihteč Kristusov prapor: »Resnica nas bo osvobodila!«. Sibylle v to pač ni (več?) prepričana, in tudi jaz ne več popoloma, priznam. Smrt naju je obrusila, smrt nama je povedala: »Huda napaka je verjeti, da resnica osvobaja, vseeno kdaj, vseeno kje, vseeno kdo jo izrazi. Vse je odvisno od trenutka, kdaj je kakšno resnico sploh moč vzdržati in kdaj ne; če je javno izražena v napačnem trenutku in na napačnem mestu, vnese samo zmedo in kljubovalni odpor.« Z resnico je podobno kot s pravičnostjo: »Resnica se dovrši z leti; po dolgih ovinkih in stranpoteh zlagoma pride na dan.«

Sploh pa: RESNICA. Mar sme iskalec resnice izhajati iz zaupanja, da se mu bo bivajoče preprosto razkrilo? »Je človekova sposobnost za spoznavo resnice priklenjena na ekonomijo njegovih potreb ali navdihnjena s sposobnostjo zaznavanja sreče, s sposobnostjo hrepenenja po presežku, sledeč zamisli nekakšne visio beatifica?« Ah, težka vprašanja, še težji odgovori, ampak tale blumenbergovski me je čisto potolažil: »Morda je šele uvid, da ne boš nikoli posedoval resnice, tisti, ki osvobaja, in ki se ji ravno s tem še najbolj približa, povsem v nasprotju torej z obljubo, da osvobaja posedovanje resnice.«

In kaj ima lev, ki se je naselil v Blumenbergovo delovno sobo in se pojavil na njegovih predavanjih, opraviti v tej filozofsko-literarni umetnini? To se kajpada lahko vpraša samo tisti, ki ne razume simbolov oziroma se nanje požvižga, in teh, bi vzdihnil Blumenberg, je žal vsak dan več. Filozof je poganjal iz Svetega pisma, ki ga dobro pozna tudi duhovita Sibylle Lewitscharoff; v njem je lev podoba moči, močnih mož in rodov. Po staroorientalskih predstavah, ki so predhodile zapisom v »knjigi vseh knjig«, je lev povezan z božanstvom, njegove podobe se nahajajo v templjih prav zato. Sploh pa: lev je prispodoba moči božjega govora in sodbe.

O obojem lahko beremo v imenitnem romanu Blumenberg na način, da se tako božji govor kot njegova sodba ne izrekata. Naj sliši, kdor hoče, naj gleda, kdor je za kaj drugega slep!