nedelja, 04. avgust 2013

Ko zažarijo črno-bele zgodbe

clip_image001
Obožujem črno-bele fotografije, črno-bele filme, črno-bele knjige in ne morem pozabiti črno-bele televizije, ki sem jo kot mladenka rada pogledala, zdajšnje v barvah pa skoraj ne gledam več. Me dela živčno, he, he … V črno-belem likovnem svetu se počutim bolj preprosto, bolj na globoko se lahko potopim in moje pozornosti ne zmotijo kričeče barve, ki hočejo oči le zase, zase … Zato sem padla v dve črno-beli umetnini, o katerih moram spregovoriti. Sta enkratni, edinstveni, na robu današnje površne in hitre (samo)všečnosti, zato omogočata veliko prostora in svetlobe, da se lahko okopamo v čudenju, melanholiji, nostalgiji …


Pred kratkim je izšla čisto posebna knjiga, kakršne še nisem videla: Kuharska knjiga z naslovom Fao 37.2. 1 (o njej berite in jo brž naročite na: www.naturscek.si), ki sta jo soustvarila poetičen filozof kuhanja -- se pravi življenja, ali po svetopisemsko povedano, »vseh vidnih in nevidnih reči« -- Klemen Košir, in nenavadna ilustratorka v temnorjavo-belih tonih in svojstvena grafična oblikovalka Barbara Ogrič Markič. Preproste, a nadvse okusne pojedine iz jadranskih (se pravi najboljših, mljack!) rib so sicer v diskretnih barvah, ampak fascinantne ilustracije, ki so me začarale, so pa črno-bele sorte. In očaral me je spet, kot me vedno znova, Klemen, ki sicer piše o hrani, a tako neponarejeno, zato osebno, prežarjeno z lastnim izkustvom in smislom, da lahko knjigo beremo kot avtobiografsko pripoved, spisano v gibkem, lepem jeziku. Klemen je moj nečak, zato bom brž nehala s hvalo tega od malega svojstvenega fanta, ki je na začudenje svoje tete diplomiral iz ekonomije in delal nekaj časa v marketingu in se prvič čudno poročil, ampak je potem prisluhnil samemu sebi in zastavil vse na novo in drugače. Čisto po svoje, od oblikovanja masivnih lesenih dilc za rezanje (www.dealca.si), fotografiranja, pisanja do kuhanja, ki postaja ena od njegovih  prevladujočih ustvarjalnosti. V petek, 2. avgusta, je v prestižni Delovi prilogi KULT Smilja Štravs tako lepo celostransko predstavila knjigo Fao 37.2. 1, Klemna in Barbaro, da sem potočila nekaj solzic od ganjenosti. Med drugim o knjigi: »Založniško je ta knjiga pravzaprav norost, vendar ljubka norost, narejena s srcem.« O hrani s Klemnovimi besedami, pod katere se podpišem: »Hrana zahteva čas in pozornost, da se takoj vidi, da si v jed vložil veliko sebe, svojega časa«. In njegovemu potovanju v kuharijo, ki je prav obratna od vsesplošno popularnega zvezdništva: »Klemen Košir gre v drugo smer, kuharsko zvezdništvo mu je tuje. Zanima ga predvsem kot raziskovanje, od izvora sestavin do načinov priprave in seveda ljudi, ki so si neko jed zamislili.« Kajti, kot Smilja dobro razume Klemna in vse, ki radi s srcem kuhamo: »Prehranjevanje je obred in čudenje ob neslutenih možnostih, ki jih ponuja priprava hrane.«
Drugi črno-bel dogodek je iz sveta filma. Čisto me je prevzel portugalski črno-bel film, nagrajen na berlinskem festivalu, z naslovom Tabu, režiserja in soscenarista Miguela Gomesa. Se mi zdi, da do smrti ne bom pozabila prizora, v katerem mondena družba klepeta na robu bazena, čvekajo, opravljajo, se hihitajo … Vidimo odpiranje ust in mahanje z rokami, a ne slišimo ničesar. Razen tu in tam kakšnega ptičjega glasu in odzvena kamenčka, ki ga glavna junakinja vrže v bazen … Ne slišimo blebetanja, ker ga ni vredno slišati. In kam gre čas, ki smo ga izgubili s površnim, praznim govoričenjem, kam gre ta naš dragoceni čas? To se velja vprašati sleherni dan, da ga ne bi tudi mi izgubili v praznem čvekanju tja v tri dni … Ker ne vemo, kdaj bomo umrli, je dobro, da vsak trenutek napolnimo s smislom in ljubeznijo, sleherni trenutek svojega bivanja tukaj in zdaj, tudi sanjanja …
Takole je med drugim povedal režiser o stvareh, ki izginjajo, o času, ki mineva. A nam ga zmorejo prave srčne umetnine s črno-belimi slikami, kot je Klemnova in Barbarina kuharska knjiga, in je Gomesov film, povrniti. Ker nam vračajo spomin na otroštvo, v katerem smo se še čudili in gledali na ekrane brez kičastih barv: »Tabu je film o minevanju časa, o stvareh, ki izginjajo in ki lahko obstajajo le še v spominu, kot domišljijski prividi in podobe – ali pa kot film, ki vse našteto združi. V filmu imamo veliko časovno elipso, vrnemo se petdeset let v preteklost ... Gre za film o stvareh, ki so minile: o ljudeh, ki so umrli, o družbi, ki je ni več, o času, ki lahko obstaja le še v spominu tistih, ki so ga živeli. To smo hoteli povezati s filmom, ki prav tako izumira. Odločili smo se za snemanje v črno-beli tehniki, ki je na robu izumrtja … Zame je pomembno, da poskušam vzpostaviti stik z obdobjem, ko je bil film še mlad. Mislim, da se je v stotih letih filma nekaj izgubilo. In zdi se mi, da je tisto, kar filmu manjka, prav mladost. Zato moramo najti nov način, kako jo oživiti ... Gledalcu sem želel vrniti sposobnost verjeti v neverjetne stvari in zmožnost, da ga le-te ganejo – in to je lepota filmske umetnosti. Omogoča nam, da se vrnemo v otroštvo.«