četrtek, 15. avgust 2013

Kdo so modri ljudje?


Vonjam čas modrosti, ki prihaja. Je že tu! Kot je bil od vekomaj, le da so ga zmogli živeti samo posebni ljudje. Taki, ki niso »od tega sveta«, pišejo svete knjige, a so hkrati popolnoma prisotni prav v tem svetu. Ne da bi bili razpeti med zemljo in nebo, med duha in telo. Ker so bili -- taki ljudje, ker so -- taki ljudje, in ker bodo vedno enoviti, celoviti. Potemtakem zdravi. Zdravi v pravem, resničnem smislu. Kar ne pomeni, da so vsak dan v fitnesu ali na maratonih, saj so lahko celo brez rok in nog, ali pa tetraplegiki, pa so zdravi, ustvarjalni, radostni, svobodni. Kot je bil moj dragi prijatelj, pisatelj in legendarni psihiater Jože Felc. Na invalidskem vozičku desetletja. A še teden pred smrtjo – slava njegovemu spominu! – je bil aktiven, se veselil knjige, ki mu je izšla, pisal pisma prijateljem, da zdaj pa res zvoni memento mori in se poslavlja od nas …

Tole sem našla o zdravju na svojem e- naslovu ravno ko sem premišljevala, kdo so zdravi ljudje. Mi je poslal nekdo iz črnogorskega Osho centra (le kje me je našel?): »Zdravje ni samo fizični fenomen. To je le ena od njegovih razsežnosti, in to ena od najbolj površnih dimenzij, saj telo umre – zdravo ali nezdravo, telo je trenutno. Resnično zdravje bi se moralo dogajati znotraj vas, znotraj vaše subjektivnosti, v vaši zavesti, zato ker zavest ne pozna niti rojstva niti smrti. Zavest je večna. Biti zdrav v zavesti pomeni:

prvič, biti buden;
drugič, biti harmoničen;
tretjič, biti ekstatičen;
in četrtič, biti sočuten.

Če so te štiri stvari izpolnjene, je oseba od znotraj zdrava. Sanjasin lahko izpolni vse te štiri stvari. To vas lahko naredi zavestne, saj so vse meditacijske tehnike metode za širjenje zavesti, sredstva, ki vas potegnejo iz vašega metafizičnega sna. Plesanje, petje in veselje pa vas lahko naredijo bolj harmonične.«

Podpišem! Sem v knjigo Louise L. Hay Moč je v tebi, s katero sva s prevajalko Vero Čertalič zagnali leta 1994 zdaj že pokojno založbo REA, v spremni besedi z naslovom Biti odgovoren, odpustiti in ljubiti že v prvem odstavku napisala: »Šalôm je hebrejska beseda za mir. Prvotno je pomenila 'biti cel, nepoškodovan, zdrav, urejen, srečen'. Šalôm potemtakem pomeni človekovo telesno, duševno in duhovno harmonijo, njegovo dobro počutje. Ali, kot je zapisala Louise L. Haj: Biti zdrav je biti cel.« O, poglej no, kako sem pred dvajsetimi leti (!) nadaljevala uvodno besedo: »V tem raztreščenem času hitenja, tekmovalnosti, strahu in nasilja bi se radi sestavili,postali celi in začutili enost. Morda bolj kot kdaj prej si danes želimo biti zdravi in srečni. Kot da slutimo, da se urni kazalci premikajo hitreje, da se čas gosti in da prihaja čas ločitve duhov, o katerem prerokuje knjiga vseh knjig …«Spraševala sem: »Kje se bo zgodilo? Kdaj se bo zgodilo? Kdo nas bo raz-ločil?« In odgovorila: »Zgodilo se bo v nas samih: v meni, v tebi. Zgodilo se bo, kadar se ima zgoditi: ko bo dopolnjeno, kar se ima v našem življenju dopolniti. Ko se bomo naučili, kar se naučiti moramo. Razločilo nas bo tisto ali tisti, ki mu dopustimo in dovoljujemo, da v nas deluje: naš ego, življenje, duh resnice … Izbira je naša. Odločam se JAZ, odločaš se TI.«

Zdi se mi, da se to, kar sem pred desetletjema napovedovala, zdaj pospešeno dogaja. Ločitev duhov, ločitev svetov. Da bi ostali povezani, eno in ne dvoje, nam lahko pomaga le notranja modrost. Ljudje, ki so modri. In kdo so modri ljudje? Težko vprašanje, zelo težko. Kar se je izkazalo pri anketi, ki sem jo izvedla med številnimi znanci. Sleherni se je zamislil/a, hm… Sem hotela pomagati s podvprašanjem: Pa povej, kdo od živečih ljudi v naši bližini je zate moder človek, modra oseba? Še daljši premolk je sledil. Izkazalo se je, da ljudje poznajo modre ljudi, a ti niso znane javne osebnosti, temveč njihovi možje, žene, mame, babice, prijateljice ali prijatelji, kakšni kmetje, delavci, obrtniki … Tisti moški in ženske, ki so se spomnili na znane javne osebnosti, so najprej našteli ženske: Neža Maurer, Alenka Rebula, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Manca Košir.

Se mi zato zdi – in ne samo meni – da je čas modrosti, ki prihaja, ženski čas? Čas modrih babic, sporočajo Indijanke, čas razsvetljenih žensk, pravijo Indijke, čas odločnih, za skupnost garaških žena, verjamejo Afričanke. Prihodnost kot da je res ženskega spola …

Sem se, kot vedno, kot vedno, kadar kaj globoko premišljujem, zatekla k pisnemu viru. Hvala moji najljubši najmlajši, ki me je opozorila, naj pogledam v knjigo francoskega filozofa, desetletje po vojni tudi katoliškega duhovnika, ki pa je ta stan iz utemeljenih razloga zapustil, Pierra Hadota  Kaj je antična filozofija? Sem mislila, da bom samo malo pokukala vanjo, pa sem jo študirala več kot teden dni, čudeč se, zakaj nam niso ne v gimnaziji ne na fakulteti ne na magistrskem ne na doktorskem študiju govorili o antični filozofiji tako, kot bi po ohranjenih starogrških tekstih lahko. Ali celo morali, misli Hadot, in po prebrani študiji zdaj tudi jaz. Filozofija je bila na začetku vzgojna praktična disciplina. Za vzgojo razsodnosti ali modrosti. Za brušenje značaja, torej človekovih kreposti oz. vrlin. Z duhovnimi vajami, ki so jih gojili sledilci še tja v srednji vek, naj bi človek opazoval samega sebe in se uril v dobrem življenju. »Človeku ni vredno živeti nepreiskanega življenja«, je Platon položil v Sokratova usta (ali obratno?), a prisegam pri svojih otrocih, da v več kot desetletje trajajočem študiju filozofije nisem niti enkrat samkrat slišala besede MEDITACIJA. Pri vseh duhovnih vajah različnih učiteljev je bila prav meditacija ključna za preiskovanje svojega življenja in osebnostno rast, kot bi rekli danes. Zadoseganje modrosti, so rekli takrat. Meditacija in kontemplacija, najbolj pomembna tista o smrti. Vaje za smrt so bile središčne za modrenje učencev v različnih filozofskih šolah.

Stara grška filozofija potemtakem ni bila teoretiziranje, analiziranje, ni bila diskurzivne narave, temveč čisto praktična reč, uporabna za vsakdanje življenje. Ta je bil prostor učenja in osrednji smoter filozofiranja. »Modrost so skozi vso antiko pojmovali kot način bivanja, kot stanje, v katerem človek je na radikalno drugačen način, kot so drugi ljudje,« piše Hadot. Ker je bila filozofija dejavnost, s katero se je filozof vadil v modrosti, so bile te vaje »vaje v bivanju, delovanju in gledanju na svet na določen način.« Filozofija je bila torej »izbira življenja, eksistencialna odločitev in živeta vaja natanko zato, ker je bila želja po modrosti.«

Kakšen je modrec? »Modrec najprej ostaja istoveten s samim sabo, v popolni enakosti duše, se pravi srečen ne glede na okoliščine. Z enako lagodnostjo se zna odpovedati stvarem ali uživati v njih.« Modrec za svojo srečo ne potrebuje ne drugih ljudi ne zunanjih stvari, saj je njegovo notranje življenje neodvisno od okoliščin. Zunanje stvari ga pač ne vznemirjajo, »ker meni, da niso niti dobre niti slabe, ker iz različnih razlogov o njih noče postavljati vrednostnih sodb in razglaša, da so brez razlike.« Ena stvar pa ni brez razlike, »in to je moralno dobro, saj pravi namera, da delamo dobro, ker je to dobro.« Ne po naših besedah, celo po naših dejanjih nismo toliko moralno, etično razpoznavni, kot smo po naših najglobljih namenih.  Če je naš čisti namen ljubiti, sočustvovati, biti dober do ljudi, živali in rastlin, delati za blaginjo sveta potemtakem, smo polni vrlin in modre narave.

Poznate koga, ki bi bil ravnodušen do stvari brez razlike? Enako miren v svoji duši, če so zunanje okoliščine grozne ali pa prekrasne? Enako duhovno zbran in čisto miren v sebi, če ga ljudje in množični mediji hvalijo do neba ali pa popljuvajo do pekla? Skratka, da ga ne bi nič vznemirilo, saj nam skrbi in strahove v življenju povzroča prav naša vznemirjenost. Šola stoikov je učila, kako učinkovito delovati in ohranjati vedrino vsemu navkljub, saj modrec »ob negotovosti glede uspeha vedno deluje pristajajoč na usodo, in skrbno pazeč, da ohranja čisto namero.«

Takega človeka, ki bi živel navedeno, ne poznate, kajne? Ker ga v resnici ni! Kar pa ne pomeni, da si ne velja vse življenje prizadevati, od jutra do večera in od večera do jutra, da bi postajali vsak dan bolj dobri, iskreni, sočutni, ljubeči in radostni ljudje. Iz dneva v dan bolj modri. Modrec je ideal, h kateremu lahko stremimo, lahko pa se od njega oddaljujemo močno in zelo, od jutra do večera in od večera do jutra smo lahko dlje in dlje od njega ...

Zdaj je čas za modrost! Zato velja o idealu modreca misliti, predvsem pa delovati v skladu z njegovimi vrlinami. Kar pomeni: meditirati in se vaditi v smrti, če na kratko povzamem ključna sredstva za modro bivanje.  Kar terja kar nekaj časa. »Meni vsaj jemlje mnogo časa že samo premišljevanje o modrosti,« je zapisal Seneka. »Opazujem jo z začudenjem kakor sam svet, ki ga pogosto gledam tako rekoč kot docela nov opazovalec.«

Premišljevanje o svetu v zvezi z modrostjo je resno opravilo, veliko bolj pomembno od večine stvari, ki jih dandanes počnemo. Če upoštevamo, da modrosti ne poučujejo v javnih šolah, tudi meditirajo v njih zaenkrat še ne (a kmalu bodo!), množični mediji pa so od modrosti oddaljeni nekaj svetlobnih stoletij, bi lahko padli v brezup. Kar ne bi bilo modro, haha, saj gre prav zato, da temu in takemu svetu navkljub verjamemo v možnost dobrega življenja. Stremimo k svetlobi, namesto da bi se naslajali nad temo in jo z jamranjem soustvarjali. Filozofirajmo! Tako se bomo notranje preobražali in spreminjali videnje sveta ter priklicevali čas modrosti, ki nas pričakuje. Hadot je prepričan, da nam to omogoča prepoznati dve stvari, ki se jima redko posveča pozornost: »krasoto sveta in krasoto norme, ki je modrec.« Z znamenitim Kantovim stavkom podčrtano: »Zvezdnato nebo nad nami in moralni zakon v meni.« Tako bodi!