nedelja, 07. julij 2013

ONA, ON in MIDVA

Počitnice so čas za branje dobre, resne literature, debelih umetniških knjig in takih, ki nas prebujajo v zavedanje in modrost. Ker odhajam na post in se vrnem na tole spletno stran okoli 20. julija, naj bo tudi tale predpočitniški zapis o knjigah daljši kot ponavadi. Vredno je brati in se učiti, kar nam pripovedujejo tri knjige izpod peresa enega najbolj znanih psihoanalitikov Jungove šole, pisca in predavatelja Roberta A. Johnsona. Zaslovel je po svojih izjemnih uvidih v človekove sanje in mitološke svetove, ki jih je interpretiral tako, da zahodni moški in ženske zmoremo razumeti, kdo smo in zakaj so naši odnosi v partnerstvu takšni, kot so. Oj, kako bi naši dijaki drugače stopali v razmerja, če bi jim dali v branje te knjige namesto (zastarelih) romanov iz prejšnjih stoletji, poročali bi se ozaveščeni, kaj zakon sploh pomeni. In morda bi bilo tudi ločitev manj, kot jih je …

Robert A. Johnson ONA: psihologija ženske

Prva ugotovitev o ženski je ta, da ni moški. In obratno. Ampak to v današnjih časih sploh ni več tako samoumevno. Kajti vse več je žensk, ki so kot moški, in vse več je poženščenih moških, ki prave moškosti ne morejo zaživeti. Kaj pomeni prava ženska, pravi moški? Z Johnsonom menim, da gre za to, koliko smo sposobni živeti celovitost, svoje resnično sebstvo, kar pomeni biti to, kar v resnici smo. Kar pa ni naš ego, niso predstave o tem, kaj naši starši mislijo, da bi morali postati, kaj nam mediji sugerirajo, da je vredno biti oziroma imeti, o čem fantaziramo, da bomo ali celo že smo. Preprosto rečeno: če smo se rodili kot želod, nosimo v sebi zapis hrasta, in zato naj v hrast tudi zrastemo, ne pa morda v brezo, bukev ali bor.
Na tem božjem svetu je vse dvojnost: noč in dan, sonce in luna, ljubezen in strah, mir in nemir … Tako smo tudi ženske in moški dvojni. V sebi imamo moški in ženski princip, animusa – moško stran ženske, in animo – žensko stran moškega, kot ju je poimenoval veliki C. G. Jung. Ko sta obe načeli v ravnotežju, smo celovita osebnost, polna ženska in pravi moški. Razliko med spoloma lahko na kratko orišemo z Johnsonovimi besedami: »Moškega zbega odkritje, da ženska zelo obvladuje svoje občutke in notranji svet, sposobnost, ki je večini moških tuja. Namerno se lahko zavleče globoko vase, kjer se zaceli in spet vzpostavi ravnovesje. Večina moških nima takega nadzora nad svojimi občutki in notranjim življenjem. Mnoge ženske pričakujejo od svojih moških enako ravnanje in so prizadete, ker niso sposobni enake občutljivosti.« Saj veste, kako se ženske rade pogovarjamo o svojih čustvih in odnosih, moški pa raje o avtomobilih, športu in projektih. Kot dobro ilustrira znana šala, zakaj se poročimo in seksamo: Ženske seksamo zato, da se bomo lahko pogovarjale, moški pa se pogovarjajo zato, da bodo lahko seksali.
Za razumevanje Johnsonovih knjig moramo vedeti, kaj je mit. Miti so zgodbe, ki veljajo za vse ljudi določene kulture, in v katerih se posamezniki prepoznamo. Evropa je nastala na grških temeljih, zato so grški miti v naši duši še danes živi. In tak je mit o Erosu (bogu ljubezni) in Psihi, ki ga imenitno interpretira Johnson v ONI. Ne morem vam obnavljati zgodbe, ker ni prostora, vam pa polagam na srce, da si vse tri knjige kupite, jih večkrat počasi preberete in podčrtujete, se o njih pogovarjate, jih kupujete ljubim ljudem v partnerski stiski, pred poroko in pred ločitvijo ali pa po njej, nikoli ni prepozno, pa svoji možem in otrokom. Ko jih boste prebrali prvič, bo šlo morda bolj počasi, ko jih boste prebrale drugič in tretjič, boste že brale svojo lastno zgodbo in samo sebe z razumevanjem, kakršnega dotlej niste bile sposobne. Johnsonove knjige so ključ za odpiranje vrat, ki vodijo v dušne globine. In ta vrata so ista, ki v vodijo v dobro starševstvo, partnerstvo, v resnično ljubezen. Skozi ista vrata stopajo bolečine in radosti z roko v roki. Če jih zapremo, nam oledeni srce.
Človek je procesno bitje, bitje v gradnji. Iz otroštva prek najstništva počasi odraščamo, a ne nujno tudi dozorevamo. Zrel človek je tisti, ki si dovoli biti, kar je, ki sprejema tudi svoje pomanjkljivosti in napake. In je zato sposoben sprejemati tudi sočloveka v njegovi resničnosti, takega, kot ta je, in ne takega, kot mi mislimo, da bi moral biti (nam ustrezen, čemur rečemo v psihologiji projekcija). Do zrelosti in polnega zavedanja vodijo različne ravni in prav o teh pripoveduje zgodba o Erosu in Psihi.

Robert A. Johnson, ON: Psihologija moškega

Kar zgodba o Psihi uči ženske o sebi, moške pa, kako naj nas razumejo, tako mit o vitezu Parsifalu – živel je v srednjem veku na Ptujskem, grad Borl naj bi bil njegovo domovanje, potemtakem Slovenija domovina enega najpomembnejših mitov Evrope! – in njegovem iskanju svetega grala pomagala zoreti moškim, in nam ženskam, da jih pri tem podpiramo. A obe knjigi – izdala ju je založba Eno iz Nove Gorice 2011 – pripovedujeta o vseh nas. »Vsi smo Parsifali in njegovo potovanje je potovanje vsakega od nas«, pravi Johnson.
Kot se za viteza spodobi, je mit o Parsifalu poln bitk in približevanja dami svojega srca. Gradovi so ključni prostori, v katere potujemo, ko prehajamo svoje ravni. Moški naslednje: Najprej preide iz nezavedne popolnosti otroštva v zavestno nepopolnost srednjih let, nato pa v zavestno popolnost zrelih let, »v razsvetljenje ali v zavestno spravo med zunanjim in notranjim ter v harmonično celoto.« Tako se razvijajo naše duše. A ne same po sebi, potrebujejo ljubeče oko drugega, ki nas prepoznava, spodbuja, pomaga celiti naše rane … Kar ni mogoče, če gradimo svoje odnose na moči in ne priznamo šibkosti. Če vedno izhajamo iz svojega ega, ki kriči: Jaz, jaz, jaz!
V resnici gre na našem življenjskem potovanju za »najgloblje vprašanje, kar jih je moč postaviti; kje je središče težnosti človekove osebnosti ali kje je središče smisla v človekovem življenju«, v vseh treh knjigah poudarja Johnson. In ugotavlja: »Večina današnjih ljudi bi odgovorila: JAZ sem središče težnosti, JAZ se trudim izboljšati svoje življenje, JAZ sledim svojim ciljem, JAZ delam nekaj iz sebe – ali najobičajnejši odgovor – JAZ iščem srečo, kar pomeni, da mi gral služi.« In tu je past. V našem sebičnem egocentrizmu, ki meni, da mora vse služiti temu jazu, da mora drugi zadovoljevati naše potrebe in nas osrečevati, da za svojo srečo grabimo po materjalnih dobrinah, misleč, da bomo od zunaj dobili to, kar nam manjka znotraj. Kakšna zmota! Johnson nam pove: »Sreče ni mogoče iskati, kajti če jo, jo zamračimo. Sreča je rezultat tega, da opravljamo nalogo svojega življenja, torej da premeščamo središče težnosti svoje osebnosti na nekaj večjega od sebe.« To večje od jaza je naše poslanstvo delati za skupno dobro, je naše služenje ljudem, je presežno ali z iz- in zlo-rabljeno besedo – Bog.


Robert A. Johnson, Midva: psihologija romantične ljubezni
In zdaj se ONA in ON srečata. Da bi postala MIDVA. Kako preprosto se to sliši in kako težko, pogosto nemogoče je to doseči! Iz JAZ, jaz, jaz preiti v dvojino, ki se ji slovenščina priklanja tudi v jeziku. Kajti MIDVA je vrednota, vredna najglobljega spoštovanja. To vedo na vzhodu, kjer so poroke še danes pogosto družinsko dogovorjene in astrološko svetovane, zato se partnerja spoštljivo spoznavata in mirno, brez dram, pripadno in vdano ljubita. Na zahodu pa od dvanajstega stoletja, od pretresljive zgodbe o Tristanu in Izlodi naprej, gojimo mit romantične ljubezni, se zaljubljamo, v drugem iščemo svojo srečo in izpolnitev. In padamo na izpitu zrelosti, kot pripoveduje psihologija romantične ljubezni v odlični knjigi Midva (Založba Ganeš 2012).
Ker sem sama sladko-grenko nasedla temu mitu – hvala Bogu, pravim, sicer ne vem, če bi imela najstarejšo najljubšo hči pa tudi za najmlajšo najljubšo nisem prepričana, ha, ha – lahko pričujem, da knjiga govori o najbolj resničnih stvareh naše duše. Je kajpak za tiste, ki vemo, da je duša naše nezavedno, naše notranji magični videc, ki čuti, občuti, sanja in ve …«V zahodnem svetu nimamo več nobenega občutka za to, da imamo dušo«, meni Johnson. Saj zato pa imamo toliko problemov, zato pa živimo tako površno, potrošniško, sebično, prestrašeno … Ker nimamo občutka za dušo, ne vemo, da je v razvoju zavesti naš največji problem hkrati tudi največja priložnost, nova možnost. Mit o Tristanu in Izoldi – preberite zgodbo, ki predstavlja enega največjih mitov vseh časov, na spletu – nam kaže, »da je romantična ljubezen nujna sestavina v razvoju zahodnjaške psihe. Na naslednjo stopnjo v razvoju zavesti se bomo pomaknili in s tem dosegli celost (podčrtala M.K.) šele takrat, ko se bomo naučili zavestno živeti z romantično ljubeznijo – se pravi z neizmernimi psihološkimi silami, ki jih predstavlja.«
Znanstveniki so dokazali, da je v slehernem človeku religiozni gen. Kar pomeni, da vsak od nas hrepeni po presežnem, po višjem in večjem od nas samih. Ni nujno, da ta gen zadovoljujemo prek religioznih praks, meni tudi Johnson. Lahko meditiramo, se ukvarjamo z jogo, z zbrano pozornostjo hodimo v naravi, služimo kot prostovoljci ipd. Gre za to, da se zavedamo, da v nas biva tako človeška kot presežna, božanska narava, in da lahko postanemo celi, celoviti, potemtakem resnično zdravi in srečni le, če obe naravi uresničujemo TUKAJ in ZDAJ v vsakdanjem življenju. A gorje, če izpolnitev božanske ravni pričakujemo od nje ali njega, v katero/katerega smo se zagledali do norosti! Kajti zaljubljenost ni ljubezen, saj resnična ljubezen pozna sebe in prepozna drugega kot človeka v vseh njegovih razsežnostih, zaljubljenost pa v drugega projicira sebe. Ponavlja: jaz, jaz, jaz. V drugem vidi božanstvo, boga ali boginjo, in ne konkretnega človeka iz mesa in krvi. A taka zaljubljenost mine, kot je minila moč ljubezenskega napoja, ki sta ga spila Tristan in Izolda. In kaj potem?
Ja, in kaj potem? Mnogi se odločijo, da bodo opoj, vzhičenost, ekstaze in drame ega pač poiskali z drugo osebo, kajti ta, s katero se je očaranost nehala, očitno ni bila »prava«. In tako menjajo partnerice in partnerje, može in žene, ne da bi se zavedali, da morajo menjati samega sebe. Se spremeniti. Transformirati. Uravnovesiti v sebi božansko hrepenenje z običajnim človeškim življenjem, o čemer nam govori tudi krščansko izročilo: Kristus je učlovečen Bog, utelešeno božanstvo, ki je prišlo na zemljo, ker je tukaj treba opraviti svoje poslanstvo. Ljubiti človeško in človečnost, ljubiti konkretno vsakdanje življenje in ne sanjariti z odprtimi očmi, polnimi iluzij o moških, ženskah, sreči …
Johnson nam odpira oči, da še vedno prebivamo v dominantni patriarhalni družbi, v kateri ženskega načela ne spoštujemo in se nočemo pobotati z notranjo ženskostjo (animo). Kar terja svoj davek, ki se lahko pojavi v obliki nevroze, prisilnega vedenja, hipohondrije, obsesivnosti, namišljenih bolezni in hromeče depresije. »Ko bi se le naučili spoštovati žensko stran!« vzklika Johnson. Potem tudi mit o Tristanu in Izoldi ne bi bil smrtonosen za naša razmerja. Ko bi znali in zmogli moški nositi ne le meč, pač pa tudi harfo, in ko ne bi ženske v moškem hotele božanstva po svojih pričakovanjih, temveč bi sprejemale konkretnega moškega takega, kot je! Potem se ne bi znašli v močvirju romance, temveč bi znali, kar se moramo na zahodu učiti vedno znova – naučili bi se principov človeške ljubezni.
Naj sklenem priporočilo knjige Midva za darilo sebi in dragim ljudem z zadnjim odstavkom zadnje, 226 strani: »Lahko se naučimo, da je človeška zveza neločljivo povezana s prijateljstvom in zavezanostjo. Lahko se naučimo, da bistvo ljubezni ni v tem, da druge izkoriščamo za to, da bi nas osrečevali, ampak v tem, da jim služimo in priznavamo človeka, ki ga ljubimo In v lastno presenečenje lahko odkrijemo, da nismo bolj kot vse na svetu potrebovali tega, da nas nekdo ljubi, ampak to, da nekoga ljubimo.« Ne biti ljubljen, ampak ljubiti je dar nad darovi. Kajti vse mine, ljubezen ne mine nikoli. Ker je močnejša kakor smrt.