ponedeljek, 29. julij 2013

ODPRTO PISMO HOSPICA

Borutu Pahorju, predsedniku Republike Slovenije,
mag. Alenki Bratušek, predsednici vlade Republike Slovenije,
Janku Vebru, predsedniku Državnega zbora,
Mitji Bervarju, predsedniku Državnega sveta,
Vlasti Nussdorfer, varuhinji človekovih pravic,
dr. Goranu Klemenčiču, predsedniku Komisije za preprečevanje korupcije,
Tomažu Gantarju, ministru za zdravje,
dr. Anji Kopač Mrak, ministrici za delo, družino in socialne zadeve,
mag. Petru Požunu, predsedniku Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide pri DS,
Zoranu Jankoviću, županu Mestne občine Ljubljana,
prim. Andreju Možini, dr. med., predsedniku Zdravniške zbornice Slovenije
mag. Nacetu Kovaču, predsedniku Socialne zbornice Slovenije,
Darinki Klemenc, predsednici Zbornice zdravstvene nege,
mag. Borisu Koprivnikarju, predsedniku UO Skupnosti socialnih zavodov Slovenije,
mag. Silvani Šonc, direktorici Splošne bolnišnice Sežana, in medijem


Spoštovani/-a!
V novinarskem prispevku z naslovom »Ministrstvo za zdravje s proračunsko telovadbo odtegnilo denar umirajočim«,
objavljenim 25. julija 2013 v časniku Dnevnik, avtorica navaja na podlagi verodostojnega vira iz ZZZS, da je minister za
zdravje, Tomaž Gantar, sredstva, ki so bila namenjena hiši hospica v višini 478.416,52 EUR na leto za zdravstveni del oskrbe, kar dve leti zapored dodeljeval sežanski bolnišnici, vedoč, da ta sredstva ne bodo šla za hišo hospica, kaj šele za paliativno oskrbo umirajočih.
Člani in podporniki Slovenskega društva hospic smo ogorčeni nad predstavljenimi dejstvi, ki problematiko financiranja
paliativne oskrbe hiše hospica postavljajo v še bolj absurden kontekst. Ker se gordijski vozel naše zgodbe že leta plete skozi številne izgovore, obljube in prazne besede, smo sprejeli odločitev, da z odprtim pismom apeliramo na pristojne državne institucije, medije ter strokovno in širšo javnost. Menimo, da je čas za rešitev našega vprašanja vsaj tako dragocen, kot so dragoceni zadnji dnevi naših oskrbovancev in vseh umirajočih v naši državi.
Naše društvo se je leta 2009 in 2010 dogovarjalo z Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za delo, družino in socialne
zadeve o možnosti financiranja hiše hospica kot v naši državi povsem nove oblike oskrbe umirajočih in njihovih svojcev. Z
ministrstvoma smo se dogovorili, da leta 2010 hišo hospica izpeljemo kot pilotski projekt, s katerim bi prepoznali primerne
standarde tovrstne oskrbe, na podlagi katerih bi potem ministrstvi hiši dodelili primerno višino sredstev potrebnih za izvajanje paliativnega programa. Pilotski projekt smo uspešno izpeljali, prepoznali smo primerne standarde paliativne oskrbe, izvedli pa smo ga brez obljubljenega državnega denarja. Takratni minister za zdravje, Dorjan Marušič, pilotskemu projektu prve hiše hospica v Sloveniji ni bil naklonjen, pač pa je podal predlog, da se zdravstveni del hiše hospica organizira kot dislocirana enota sežanske bolnišnice.
V Slovenskem društvu hospic se s tako rešitvijo nismo strinjali, saj smo se zavzemali za avtonomijo programa. V Aneksu št. 2 k Splošnem dogovoru za leto 2010 so bila za reševanje programa hiše hospica določena sredstva v višini 519.424,64 EUR, ki bi jih ta prejela šele po tem, ko bi bil sklenjen sporazum o sodelovanju s sežansko bolnišnico. Zaradi popolnoma nezdružljivih pristopov in razhajajočih se pogledov na vsebino programa pa do sklenitve dogovora s sežansko
bolnišnico nikoli ni prišlo. Zaradi neizpolnjenega pogoja iz Aneksa št. 2 naša hiša obljubljenih sredstev ni prejela, kar pa ne
pomeni, da ves ta čas sežanska bolnišnica našega denarja ni črpala.
Leta 2010 je vlada sprejela tudi Nacionalni program paliativne oskrbe, kjer je bila hiša hospica na predlog Ministrstva za
zdravje, izbrisana iz mreže izvajalcev paliativne oskrbe. Sprejeti program je povsem onemogočil hiši hospica vse možnosti, da bi se ji podelila koncesija. Čudi nas slab spomin odgovornih na Ministrstvu za zdravje, ki trdijo, »da sredstva v višini 478.416,52 EUR, ki jih je prejela sežanska bolnišnica, nimajo nikakršne zveze s sredstvi za hospic«. To nikakor ni res, saj Aneks št. 2 k Splošnemu dogovoru za leto 2010 ta sredstva namenja prav paliativnemu programu hiše hospica in nobenim drugim programom. Na predlog ZZZS je minister za zdravje, Tomaž Gantar, 24. decembra 2012 ta sredstva prestrukturiral v sredstva za »program zdravstvene nege v okviru podaljšanega bolnišničnega zdravljenja, manjši del pa v specialistične ambulantne dejavnosti, ki jih opravljajo (internistika, kardiologija, ultrazvok).« Naj spomnimo, da je hiši hospica prav v času, ko je minister prestrukturiral hiši obljubljena sredstva, grozilo zaprtje, ki je bilo posledica pomanjkanja sredstev za njeno delovanje. Da do tega ni prišlo, smo lahko hvaležni samo svojim številnim donatorjem, ki podpirajo naše delo.
Prav na istem ministrstvu pa so nas na predlog Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide pri Državnem svetu
ponovno usmerili k pogovorom in sklenitvi sporazuma s sežansko bolnišnico, ki naj bi v vmesnem obdobju omogočila
koriščenje teh sredstev. Za to seveda sežanska bolnišnica ni bila zainteresirana, saj je ves ta čas že koristila ta ista sredstva in bi jim naš sporazum prinesel njihovo odtegnitev.
Ni res, da sredstva, ki jih je prejela sežanska bolnišnica nimajo nobene zveze s hospicem, saj so bila bolnišnici dodeljena
sredstva prav v enaki višini kot so bila določena za hišo in celo pod enakimi kadrovskimi normativi. Zahtevamo odgovor,
kako je možno, da je Ministrstvo za zdravje izdalo soglasje k nenamenskemu izkoriščanju teh izpogajanih sredstev za hišo
hospica v povsem druge namene!
Hiša hospica se je vsa ta leta trudila statusno urediti svoj položaj in s tem tudi svoje financiranje. Le-to je zaradi zdaj jasnih
razlogov nemogoče. Še več, v Splošnem dogovoru za 2013 je hiša hospica opredeljena kot dom za starejše občane (DSO),
kar pa doslej edina hiša hospica s svojo celostno oskrbo še zdaleč ni. Dogovor prav tako predvideva 60 % manj sredstev
od prvotno obljubljenih (namesto 50,41 EUR le 20,66 EUR za bruto oskrbovalni dan), ki bi jih hiša prejela preko sežanske
bolnišnice, kar še zdaleč ne omogoča izvedbe in preživetja programa paliativne oskrbe. Po oceni Ministrstva za zdravje za
izvedbo programa hiše hospica zadostujeta 2 uri zdravniškega dela tedensko za 16 oskrbovancev (ob dejstvu, da se dnevno/urno spreminjajo moteči simptomi terminalne bolezni), za zdravstveno nego pa le 1 medicinska sestra in 2 negovalki. Prav tako so na ministrstvu prepričani, da hiša hospica za uspešno izvedbo paliativnega programa ne potrebuje socialnega delavca, kljub temu, da je ta nepogrešljiv član hospičeve interdisciplinarne ekipe. Še bolj absurdno pa je, da zgoraj omenjeni Splošni  dogovor paliativnim oddelkom v bolnišnicah in pri podaljšanim bolnišničnim zdravljenju (negovalnim oddelkom) delovno mesto socialnega delavca priznava, hiši hospica pa ne.
Od odgovornih institucij pričakujemo:
- dopolnitev Državnega programa paliativne oskrbe pri navedbi izvajalcev paliativne oskrbe na primarni ravni s
hišo hospica kot obliko specialistične paliativne oskrbe;
- podelitev koncesije in s tem statusno ureditev hiše hospica;
- ponovno oceno neustreznega kadrovskega normativa in posledično ureditev financiranja v zadovoljivi višini, da
hiša hospica lahko preživi (na vsaj primerljivi ravni s podaljšanim bolnišničnim zdravljenjem);
- možnost oblikovanja hiše hospica kot izobraževalnega in razvojnega centra za paliativno oskrbo kjer se bodo
usposabljali kadri bodočih paliativnih timov in oddelkov, ki se ustanavljajo.
Le tako bo lahko hiša hospica delovala normalno in program paliativne oskrbe izvajala nemoteno in opravila svojo vlogo, ki je zaradi narave zdravstvene in družbene inovacije v slovenskem družbenem prostoru in spreminjanja kulture odnosa do smrti, umiranja in žalovanja, nepogrešljiva in mnogo širša, kot samo neposredna skrb za umirajoče in njihove družinske člane.
Slovensko javnost pozivamo k podpori ohranitve doslej edinega tovrstnega programa v Sloveniji v okviru katerega ostaneš
človek resnično do svojega konca. Minljivost enkrat potrka na vrata prav vseh. Kako odhajamo pa nedvomno pogojuje tudi
kako živimo – prej in potem.
V Ljubljani, 27. julija 2013                                        Slovensko društvo hospic, Tatjana Fink, predsednica društva