petek, 26. julij 2013

Leonard Cohen: Iz teme k svetlobi

clip_image001Pred leti sva ga šla prvič poslušat v Beograd, potem v Ljubljano in včeraj sva bila z dragim b.m. spet v areni na Stožicah, kamor se je zlila deset tisoč glava množica z istim namenom: videti ga, slišati ga, občutiti ga, použiti ga, se mu zahvaljevati in ga častiti. Leonarda Cohena. Velikana poezije, pevca z globokim hrapavim, oh, kako šarmantnim glasom (» Kot bi ga potegnil iz podzemne železnice«, ga je označil sam), in z dušo, ki je občutila vse registre od dna do neba, od pekla do nebes, še najmanj kje vmes, saj Cohen ni vmesen človek; kamor stopi, se cel potopi. V drek ali pa Njegovo brezgrajno svetlobo. V depresijo ali božji mir.
Na njegovi evropski turneji pred tremi leti so se spraševali: Ponovni prihod ali slovo? Nič od tega. Karizmatični edinstveniki ne prihajajo in ne odhajajo, oni kar so. Enkrat bolj, drugič manj vidni, a nenehno prisotni, desetletja in stoletja. Ker so zunaj časa in prostora. Ker so večni.
Kaj je tisto, kar tega elegantnega judovskega modreca z zenovskim dihom, ki je preizkušal alkohol, droge in seks enako predano kot moli in meditira, kaj je tisto, kar ga dela za središče naših malih človeških vesolij, okoli katerega se vsak vrti z lastno imaginacijo in samo zanj rezerviranimi ogledali? Karkoli že odsevajo ta ogledala meni in tebi, globoko znotraj je ista snov: hrepenenje, ljubezen, upanje, vera, tudi upor in protest, vedno znova zagotavljajoč: »Mar mi je. Mar mi je zase, za druge in za svet. Moje srce skozi reže spušča svetlobo v temo in ti vzemi, kar hočeš, po svoji podobi in lastni meri. Jaz se ti dam. Ne darujem od tega, kar imam, dam, kar sem. Ker sem, ki sem.« Pozicija mesije, guruja, odrešenika …

Ženskar in samotar, v prilegajočih lepih oblekah ali meniški halji, s klobukom na glavi ali obritoglavec, sredi vrveža na pločnikih velemest ali v tišini samostanske celice in samoti grškega otoka, občudovalec Tore (ima leta 1972 rojenega sina Adama) in pesnikov, mlad prestreljen z F. G. Lorcovimi stihi (ima leta 1974 rojeno hči Lorco in od nje dve leti staro vnukinjo), išče ravnotežje svojih protislovij, da bi našel mir in bi postal srce. Ne um in razum, ne napeto telo, temveč veliko, veliko srce, v katerem je prostor za vsakogar in za vse. Za sprejemanje, razumevanje, preprostost in skromnost, hvaležnost in odpuščanje. Ljubezen. Boga. Srce, v katerem je modrost doma, modrost, ki ve, kaj je prav in kaj narobe, zna razločiti, a ne ločuje. Vse je eno.
Poet, romanopisec, kantavtor, ki ve, kaj lošči. Svoje talente, od Boga dane, zato loščenja vredne: »Rojen sem bil s tem, nisem imel izbire. Rojen sem bil z darom zlatega glasu …« In s pesmijo v srcu: »Pesnik postaneš, ko se odločiš reševat notranje konflikte, in pesem ni nič drugega kakor pristan, kjer to počneš.» Gre »za način pomiritve s samim seboj, to je poljub miru.«
Poljub miru je pečat Njegovega imena, o plemenito ime nesporne resnice. Skril si me v goro svoje besede. Rani si dal jezik, da se je zacelila, se zahvaljuje v svoji najbolj intimni zaklinjevalki, Knjigi milosti ( v založbi Modrijanu so leta 2008 kot eno izmed prvih knjig v zbirki Bralec izdali njegov roman Najljubša igra v prevodu Mateja Krajnca, leto zatem pa še zbirko Knjiga milosti in roman Lepi zgubljenci, oba v prevodu Jureta Potokarja). Rana razširi vsako srce, ve Cohen, ranjen stokrat, prevaran in izdan. Rana razširi vsako srce, zato poslušalci občutimo njegove in hkrati lastne bolečine in s Cohenovimi šepetajočimi besedami v ušesih nezavedno širimo svoje srce. Postavi me pokonci z novim srcem, s starimi spomini, prosi Boga, in zida novo srce tudi nam. Širše srce, ki zajema bolj na globoko in objema na široko, to naše novo srce …
Blagoslovljen bodi učitelj mojega srca na svojem prestolu prizanašanja. … Blagoslovljen si, ki blažiš hrepenenje med nami. … Blagoslovljena naj bo zaveza ljubezni med tistim, kar je prikrito, in tistim, kar je razodeto, moli Leonard Cohen in molim za njim, da bi tudi nam z milostjo obvezal rano nevednosti kralj absolutne enotnosti. Kdo je ta kralj, ki se mu Cohen vse bolj očitno klanja, ker mu je on dovolil peti in ga je povezal s svojimi prstnimi odtisi, kot poveže vsakogar, razen tistih, ki ne potrebujejo vezi? Kdo zmore našteti tvoje oblike, kdo si drzne tolmačiti notranje življenje boga? Te milosti brezmejne?
Srce je osrednji simbol Leonarda Cohena, srce, ki pada v nebo, pada v svetlobo, nič ga ne more raniti, ko pada. Pada moje srce, da bi te spoznalo. Ker bo potem uzrlo nit, moje padajoče srce: Naj svetloba zajame nit, na kateri visi človek. Drgetaj, moja duša, drgetaj pred pečjo svetlobe, v kateri nastajaš in v katero se vračaš. K Njemu, ki je podpisal temelj enotnosti in zloščil atome ljubezni, da odsevajo žarke, poti in vrata povratka.
Na minulih koncertih je bilo otvoritveni znak, sporočilo Cohenovih koncertov, dvojno srce, pokončno in navzdol obrnjeno, prepleteno, da je tvorilo Davidovi zvezdi podoben, a zaokrožen, mehak lik. Zdaj je sredi tega prepleta dveh src zažarelo božje oko. Večna prisotnost in Cohenova zaobljuba. Srce je našlo svoje sidrišče in Leonardova modrost je postala prepoznavnost milosti. Zapeta z zlatim glasom iz podzemne železnice in ubesedena z jezikom, ki celi rane.