sobota, 29. junij 2013

Sveta lenoba in disciplina

Meni draga VIVA, revija za boljše življenje, je že pripravljena na julijsko izdajo, jaz pa se še kar veselim kolumne, ki je bila objavljena junija. Svoje kolumne, ha, ha … Ker me je spremenila tako, kot si nikoli ne bi mislila, da me karkoli ali kdorkoli bo. Namreč: od majhnega že vem, da imam bioritem nočne sove, zato sem vedno hodila pozno ponoči spat in nikoli nisem – če ni bilo res nujno – vstajala pred osmo, pol deveto uro zjutraj. Pa sem za VIVO v začetku maja napisala kolumno o disciplini – poglejte v nadaljevanju – in si rekla: da ne bom samo teoretizirala, se bom lotila še spreminjanja kakšne svoje trdovratne navade, pa da vidimo mojo disciplino! In sem se trdno odločila, da začnem hodit spat pred polnočjo. Mic po mic, sem se navadila biti v postelji najkasneje ob enajsti uri zvečer, še raje prej, večkrat tudi od desetih. In mic po mic sem začela vstajati vse bolj zgodaj, dokler nisem normalno vstajala med šesto in sedmo zjutraj, hura! »Večje spremembe tvojega življenja si ne morem zamisliti,« je rekla prijateljica, ki ni in ni mogla verjet, da znana jutranja zaspanka vstajam za svoje razmere sredi noči. Jaz pa sem srečna: ker sem si dokazala, da je vse v glavi. Če gre v glavo, gre tudi iz nje, kajne? Preberite kolumno iz junijske VIVE in lotite se kakšne trdovratne navade. Ko jo boste spremenili, boste kot novi. Vredno je in splača se!



»Pater Karel Gržan, avtor navdihujoče knjige Za radost bivanja, eden najbolj svetlikajočih ljudi na Slovenskem, govori, kako pomembna je sveta lenoba. Ta sveti čas, ki si ga vzamemo samo zase. Da se spočijemo po napornem delu, se zahvalimo Bogu in samemu sebi, da smo ga dobro opravili. Sveta lenoba je nujna, pravi. Stari Grki so govorili o ustvarjalni lenobi, ko na videz nič ne delamo, nove ideje pa se iskrijo in pred notranjimi očmi rišejo vizije.
Dobro vem, kaj je ustvarjalna lenoba, si jo rada privoščim. Po navadi zvečer v polsnu, ko veke še niso trdno zapahnile dneva za seboj, ali med sanjanjem pa preden se očesne zavese odprejo v nov dan. Zato imam okoli postelje svinčnik in lističe papirja, da si zabeležim, kar pride nenačrtovano vame: naslov knjige, komu moram pisati, koga poklicati, kaj skuhati … Če le morem, si privoščim sveto lenobo. Kako je sladka! Se zleknem v finski bralni stol in se pobožam: «Mančica, če te noben drug ne pohvali, se daj pa kar sama. Res si bila pridna, danes si dala vse od sebe in dobro si opravila.« Za nagrado si natočim kozarček žametnega rdečega, pojem tablico čokolade in držim vse štiri od sebe, kot rečemo drži v sveti lenobi.
Žal pa še predobro poznam in tudi prakticiram čisto navadno lenobo. Vem, da bi morala na sprehod, da si zbistrim možgane pred začetkom pisanja -- gibanje je najboljše poživilo! -- pa se mi ne ljubi. Ker dežuje, ali pa je prevroče oziroma prehladno, vsak izgovor prav pride, da ne ustrežem želji telesa, duše in duha po gibanju in svežem zraku, ampak raje ustrežem svojemu lenemu egu. Zato govorim o lenobi z izkustveno kompetenco.
In z izkustveno kompetenco smem govoriti tudi o nasprotju lenobe, te malomarnice, ki ugonablja marsikateri odnos, uničuje zdravje, preprečuje osebnostno rast in onemogoča druge vrste napredkov. Večina ljudi je za zares najpomembnejše reči --- srečanje s samim seboj, pozorno in čuječe opazovanje, zavestno delovanje, sočutje, spoštovanje, razumevanje in ljubezen – pogosto preveč lenih. Tako me je pred kratkim prešinilo ob razmišljanju, zakaj je med ljudmi tako kot je, in zakaj je na svetu tako hudo in težko. Zaradi lenobe! Me je dvignilo s stola in neslo h knjižni polici, od koder sem potegnila že zdelano knjigo psihiatra dr. M. Scott Pecka Ljubezen in duhovna rast s podnaslovom Nova psihologija ljubezni, tradicionalnih vrednot in duhovne rasti. To! sem si rekla in že desetič, petnajstič? začela z branjem.
Prvi del: Disciplina. Prvi odstavek: »Življenje je težko.« Drugi odstavek: »To je velika resnica in ena največjih. (…) ko to resnico zares dojamemo, jo tudi presežemo. Ko zares spoznamo, da je življenje težko – ko to zares razumemo in sprejmemo – potem življenje ni več težko. Kajti ko dodobra sprejmemo dejstvo, da je življenje težko, to dejstvo ni več pomembno.«
Kompetentno trdim, da vem, kaj zapisano pomeni. Od tod priteka energija, po kateri me ljudje radi sprašujejo. Peckovo besedilo o disciplini je podčrtano s svinčnikom, kulijem, rdečim flomastrom. Oj, je moralo biti hudo, da sem se lotila čečkanja z rdečo. Ampak je zaleglo. In tudi to pot, ko sem tolikokrat prebrano in marsikaj že usvojeno ponovno podčrtovala, je zaleglo. Od tistega dne nisem niti enkrat prešpricala jutranje joge – delam jo že več kot petnajst let brez veselja in užitka, ampak iz resnične potrebe z globoko hvaležnostjo, vsak dan sem šla hitro hodit, večkrat sem se v jeziku ugriznila, ko bi najraje komu ta svoje povedala ali napisala …
Do nadaljnjega pač, ha, ha … Kajti disciplina je vseživljenjsko učenje in imam še rezervo za napredek. Važno je, da se tega zavedam. Po Pecku je »disciplina osnovno orodje, s katerim lahko rešujemo življenjske težave. Brez discipline ne moremo rešiti ničesar.« Ta imeniten dušni zdravnik trdi celo tole: »Življenje ima svoj smisel ravno zaradi nenehnega soočanja s problemi in njihovega reševanja. Samo zaradi problemov lahko sploh duševno in duhovno zorimo.« Pri reševanju večjih in velikih problemov sem že kar dobra, me je življenje zmojstrilo in discipliniralo, a pri disciplini za dobro počutje in zdravje še nisem za odlično, kot navedeno zgoraj.
A korakam v pravo smer. Tudi na vsakoletno čiščenje duše, telesa in duha s postom z zavodom Preporod in karizmatičnim Marjanom Videnškom sem že prijavljena, hura. Do takrat bi, zasedena, rada imela gibčno hrbtenico (joga, hitra hoja!) in pripravljen rokopis za naslednjo knjigo. Potem pa …Potem bo prišel čas svete lenobe, ki je milosten poljub na disciplinirano mene. Amen.«