sobota, 22. junij 2013

PUŠKE&Pisma

Muzej novejše zgodovine v Celju slavi 50 let. Pol stoletja razstav, ki pnejo lok iz preteklosti v sedanjost, odpirajo oči za včeraj, da bi lahko razumeli danes. Leta 1963 se je začel kot Muzej revolucije Celje, v katerem se je takrat še slavilo »zmago, ponos in zanos«, da bi se danes v nasledniku, preobraženem Muzeju novejše zgodovine, širil prostor zgodovinskega zavedanja z odprtim umom in drugačnim razumom. Zato je razstava ob 50. rojstnem dnevu premislila zapuščino in ob njej razprla osebna človeška vprašanja. Soočili so 34 dragocenih pisem iz muzejske zbirke, 34 pretresljivih poslovilnih pisem obsojenih na smrt v času druge svetovne vojne, tem strašnem času pušk in groze. »V spomin, v minuto molka in razmislek«, kot je zapisala direktorica Tanja Roženbergar. 16 pisem sodobnikov so dodali v misel, da so razširili okvir. Kajti, kot je zapisal avtor razstave Tone Krambergar, »sodoben muzej ni zgolj varuh predmetov in spominov, temveč tudi aktivni spremljevalec življenja in dogajanja v družbi«. Zato so k razstavi povabili 16 slovenskih intelektualcev, umetnikov in humanitarcev, ter jih »kot ljudi srca, duha in peresa zaprosili za njihova pričevanja in razmišljanja -- o puškah in pismih tako minulega kot tudi današnjega in jutrišnjega sveta.« V čast mi je, da sem ena od njih. Pisala sem pismo moji duhovni učiteljici Etty Hillesum in povedala tole:



Draga Etty*,
pišem ti, odkar sem prebrala tvoj dnevnik in pisma Pretrgano življenje. Brala sem te dolgo, dolgo, nekajkrat dlje kot berem druge knjige. Da ne bi bila izpustila kakšne besede, da mi ne bi ušel kak tvoj preblisk, zato sem te brala tako počasi in te še kar prebiram, cela knjiga je že podčrtana, popisana z opombami spredaj in zadaj. Ti, mlada, lepa, strastna Judinja, ki ti je telo izgorelo v Auschwitzu, si se bliskovito povzpela na mistično nebo -- v dveh letih okupacije domovine in na koncu še koncentracijskega taborišča – od koder sveti tvoja žareča svetloba na nas, iščoče, sprašujoče in hvaležne za isto, za kar si bila tako zelo hvaležna ti, draga Etty: za dar Življenja. Zato ti pišem v molku in samoti …
Kot pri vsaki veliki umetnini se mi je zgodilo, le da pri tebi še globlje, še močneje: potujoč po straneh tvojega dnevnika sem potovala vase, na dno, in našla slike, podobe, besede, tišino, da bi ti z njimi povedala, kako obdarjena sem. Prebujena. Ti si zgladila gube strahu, ti si uspavala moje otroške strahove. Prečistila si me, ko sem zrla v nastavljeno božje ogledalo. Hvala ti!
Najprej so se prebudile otroške nočne more. Kako brcajo okovani nacistični škornji na vrata in po njih tolčejo kopita pušk. Spreleti me, da nas bodo vse pobili, Nemci. Zato deklica suhcena, šibka, z neverjetno močjo odprem predal našega kavča, predal, ki ga še danes ne morem sama odpreti, zlezem vanj in predal zaprem. Slišim grobe, odsekane nemške besede: »Raus! Schnel, schnel!« Slišim korake svojih ljubih, očeta, mame, obeh bratov, slišim njihove korake in bučanje krvi v žilah, ki mi napenjajo vrat in mi bodo raztreščile srce. Zbudim se napol mrtva od groze …
Nikoli mi niso starši govorili o vojni, nikoli pripovedovali, kako jima je bilo, očetu v gmajni, mami v bazi na Kočevskem. Nekoč mi je oče moral odgovoriti, zakaj ima star nahrbtnik v omari, nahrbtnik, ki ga nikoli ne uporablja. »Ta nahrbtnik mi je rešil življenje«, je povedal. »Ko smo bežali pred Nemci, sem se vrgel med brazde na njivi, in so streljali, pokalo je vse naokoli. Zadeli so nahrbtnik, jaz sem ostal cel.« Iz hvaležnosti, ker je moj ljubi očka ostal živ, ker je vojno preživela mama, sem predano prepevala partizanske pesmi in deklamirala pesmi upora. A sem že pozabila nanje.
Do včeraj, ko sem spet segla po tvojem pričevanju in je s police padla neznana mi knjiga. Umazana, da sem najprej pobrala prašne štrene in odpihnila prah, potem sem pogledala knjigo z majhnim črnim kvadratom (krsta?), v katerem piše pesmi, uzrla rdečo zvezdo na sredi platnic in spodaj besedo kajuh. Kajuh? Odprem knjigo in na prvi strani preberem: »Nagrada za najboljšo nalogo napisano ob 25. obletnici ustanovitve OF.« Spodaj štampiljka Občinskega odbora Ljubljana – Šiška Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Nič ne vem o tej knjig. Pa pade iz nje najprej kartonček, na katerem piše Košir Marica, Gimnazija Šentvid. Takrat je še pisalo v mojih dokumentih Manica, a ker tega imena skoraj nihče ni poznal, še jaz sama ne, saj so me vsi klicali Manca, je nek uradnik pač natipkal Marica. In potem pade iz knjige še iztrgan list iz sredine zvezka. Na njem s svinčnikom na drobno napisane točke: 1. Božo: Deževni ….. Ne znam prebrati, čeprav prepoznam svojo pisavo. Premajhne črke. 2. Samo en cvet Miša, Kitara. 3. Kri v plamenih solo petje, Kitara, Pri nas, Bosa pojdiva Sonja Na prvi in drugi strani iztrganega lista z lepo natisnjeno pisavo Matej Bor Kri v plamenih. Pod zadnjim verzom Svetu zavlada človek,/ ne jeklo, zločin, mehanizirani umor s svinčnikom drobcena opomba: razločno! Na naslednji strani Ivan Minatti Pri nas je mraz, in …
In v mojem srcu naenkrat bučno vzvalovi nadaljevanje Pri nas je mraz,/in mrak in kup stenic./ Med stene smo ujeti/kot mrlič med deske krste. …O, Bog, saj še skoraj po pol stoletja znam te verze na pamet. Nisem vedela, Etty, res ne, nisem vedela, da ima moje srce tako močan spomin: Saj tu pri nas/ ni cvetja/ ne poletja/ ne modrine:/ kot da se je ustavil čas./ Od hipa pa do hipa/ nam čez črne stene/ le mračna (opomba: razločno!) senca bajoneta šine (opomba: glasneje!).

Nikoli nisem zares slišala udarjanja puškinih kopit na vrata, ni bilo vame uperjene puškine cevi. Šele ko sem te prebrala, Etty ljuba, sem padla na kolena od presunjenosti, da mi v življenju ni bilo tako strašno, kot je bilo ljudem med vojno. Talcem z zavezanimi očmi pred strelskim vodom, transportiranim v koncentracijska taborišča, odpeljanim v zapore, pobitim v roških in drugih jamah. Ki so z nohti grebli poslednje besede v smrdljive zidove, pisali s krvjo zadnja pisma ljubim ali se izpovedovali dnevniku kot ti, razsvetljena Etty. Pri tebi me vedno znova presune, da si zmogla: »V mojem značaju ni prostora za sovraštvo.« Nikogar nisi sovražila, niti esesovca, ki te je poniževal v uradu, niti onih, ki so te počasi ubijali v koncentracijskem taborišču. Zapisala si celo: »To je problem današnjega časa: veliko sovraštvo do Nemcev nam zastruplja duše«. In ugotavljala: »Nič ni hujšega od nediferenciranega sovraštva.« Rekla: »Če nas bo sovraštvo spremenilo v divje zveri in bomo postali takšni kot naši preganjalci, bo vsega konec.« Si se zahvaljevala, ganjeno zahvaljevala Bogu: »Neizmerno sem ti hvaležna, ker si mi zares prihranil občutke zagrenjenosti in sovraštva«.
Ne, ni hujšega od sovraštva! Zato ker je sovraštvo nasprotje ljubezni.
Kdor sovraži, ljubiti ne more. Ti pa si hotela, si zmogla ljubiti, Etty. Si napisala: «Seveda, grozi nam popolno uničenje. Toda poskušajmo to prenašati predvsem z usmiljenjem.« Si rekla: «Taborišče vendar potrebuje pesnika, ki lahko v njem --- celo v njem – doživlja življenje kot pesnik in ga opeva.« Si hotela postati natanko to -- »misleče srce koncentracijskega taborišča«. Celo to si izrekla, celo to: »Naj se zgodi, kar se mora. In karkoli se bo zgodilo, bo dobro.« Kajti, si vedela, »ko začne človek sprejemati, mora najbrž računati s tem, da bo treba sprejeti vse.«
Dekle, ki nisi hotelo klečati, si pokleknilo. Pred Bogom in z Bogom v sebi. Bog je ljubezen, si občutila z vsako celico svojega telesa, si dihala Njegov Dih/Duh. Trpljenje te je plemenitilo, poglabljalo. Si rekla, da te potre, ko vidiš. »Ko vidim, da trpljenje tega časa ni skoraj nikogar od mojih sodelavcev spodbudilo k razširitvi duševnega obzorja. Saj pravzaprav sploh ne trpijo. Sovražijo«.
Ko so drugi sovražili, si ti zaupala, da ima življenje vedno smisel. Tudi v najhujšem trpljenju, zaradi katerega, kot si rekla, bi še pred letom dni omagala, naredila samomor. »Če nas trpljenje ne bo spodbudilo k razširitvi obzorij in večji človečnosti, k temu, da se otresemo vseh malenkosti in stvari, ki so v življenju postranskega pomena – potem je bilo vse zaman.«
Pri tebi in v tebi ni bilo nič zaman. Ker si se obrnila vase, pokleknila in ustvarila notranji mir. Čeprav le na kvadratnem metru si bila svobodna. Ker je bilo nebo nad teboj in molitev v tebi. »Vsak izmed nas bi se moral obrniti vase. Šele takrat bi lahko zatrli in izkoreninili iz sebe vse tisto, zaradi česar hočemo uničevati druge. In vsak najmanjši atom sovraštva, ki ga dodamo svetu, bo brez dvoma samo še bolj opustošil ta negostoljubni kraj.«
Ne dovoliti, da bi nas preplavili slabi občutki in bi živeli opustošeno, revno življenje, si vztrajala sredi največjega opustošenja, Etty draga. In si postavila temeljno vprašanje naše biti takrat in zdaj: »Ali bi bilo mogoče ljudi podučiti, da se kljub vsemu lotijo ustvarjanja miru v sebi? Lahko bi ostali duhovno plodni in živeli naprej v zaupanju, dvignjeni nad strahove in govorice. Zakaj se ne bi potrudili in pokleknili v najbolj odmaknjen in najmirnejši kotiček svoje notranjosti? Tam bi lahko klečali vse dokler se nebo nad njimi ne bi zjasnilo.«
Bila je tema na nebu, ko so pokale puške in so ljudje pisali poslovilna pisma. Puške so utihnile, a nebo prekrijejo kdaj pa kdaj oblaki. Sovraštvo se ni pomirilo, strah se plazi v gube sveta. Negotovost in tesnoba. Kaj nam je storiti, Etty, kaj? »Pravzaprav je naša edina moralna dolžnost, da si spet izborimo prostranstvo notranjega miru in nenehno poglabljamo svoj mir, da bo lahko iz nas prehajal tudi na druge. Ko bo v ljudeh več miru, bo začelo plahneti tudi razburjenje v zunanjem svetu.«
Ko bo v ljudeh več miru, bo začelo plahneti tudi razburjenje v zunanjem svetu. Modri pravijo že tisočletja: Kakor znotraj, tako zunaj. Ljuba Etty, ti nisi verjela, in jaz ne verjamem več. »Ne verjamem več, da bi lahko izboljšali zunanji svet, dokler sami ne postanemo boljši ljudje. Zdi se mi, da je to edino, kar nas je naučila vojna: vzroke moramo iskati v sebi, nikjer drugje.« Pa nas je res, draga Etty, nas je res vojna naučila pogleda vase in ustvarjanja notranjega miru? Morda te pa tega ni naučila vojna, temveč -- smrt? Smrt, moja največja učiteljica.
Matjaž Kocbek, mladostni sopotnik iz Šumija, je umrl v mojem drugem domu, v hiši hospica pod Golovcem v Ljubljani. Kot mnogi pesniki -- tudi ti, Etty, »misleče srce koncentracijskega taborišča« -- je Matjaž slutil, da bo smrt prinesla spoznanje. Napisal je eno najlepših pesmi o tem, napisal je pesem Na svidenje, ki ti jo poklanjam, spoštovana Etty Hillesum:

Telo vsrkava topli veter juga.
Šele ob slovesu smo takšni kot smo.
Mera se uleže v mero, natančno,
a s hvaležnostjo. Kako vzvišen občutek –
dotaknili se bomo sanj.
Prihajamo iz zemlje, namenjeni k zvezdam.
Lupine ostajajo za nami, kot pozabljeni okraski;
kako krčevito smo se oklepali nezanesljivosti.
Sovražili smo se. Temne besede zabadali v srca.
Čistimo se, levimo.
Hitimo proti znamenjem – prižigajo se nova.
Delfini smo, ki se igrajo v katedrali.
Univerzum nevidno je telo in čas spomina, ki smo
ga odvrgli med dolgo potjo.
Na svidenje!
Razposajeni za valom drsimo –
hvaležni za Milost. Poljubimo sebe.
Mi smo vse, kar je ostalo od nas.

Na svidenje, ljuba Etty, na snidenje!
Manca
* Etty Hillesum (1913 – 1943), Pretrgano življenje, Ljubljana: Modrijan, 2008