torek, 11. junij 2013

Ona uboga ukaz, on je roka in jaz sem zajokala

Danes sem se zjokala. Zaradi ganotja, zaradi radosti, zaradi svetovnega dogodka, na katerem sem sedela. Ni bilo v New Yorku, tudi v Parizu ne, ampak sredi Ljubljane, v knjigarni Konzorcij, kjer so dopoldne razglasili letošnje Levstikove nagrade. Nagrade, poimenovane po pisatelju Franu Levstiku, podeljuje založba Mladinska knjiga že od leta 1949, in tisti, ki smo jih dobili – moja malenkost za knjigo Mladi novinar: pomaga lastna glava že dolgo tega – imamo na svojem srcu  pečat, skrivno znamenje. Letošnje je udarilo srce ljube prijateljice Neže Maurer pa ilustratorja Daniela Demšarja (njegova očarljiva vnučka Adela se je tudi rodila 5. marca, hura!) za življenjsko delo, za izvirno leposlovno delo sta ga dobila Barbara Simoniti za zbirko kratkih zgodb v knjigi Močvirniki, in njen ilustrator Peter Škerl.

Kako rada imam poezijo Neže Maurer je s tele spletne strani že dolgo očitno. Ta polnokrvna, radoživa ženska, moja učiteljica življenja in modrosti, tudi otokom siplje žarke veselja v njihova naročja, jih igrivo nagovarja in jih miluje z nevsiljivo ljubeznijo. Preprosto vstopa v njihova in naša srca ter tam ostane dolgo, dolgo … Mnogo njenih pesmi za otroke je uglasbenih, priljubljene pa so tako, da so že kar ponarodele. Mladinska knjiga je ob življenjskem priznanju ponatisnila izbor Nežinih pesmi, opremljenih z odličnimi ilustracijami Alenke Sottler, Velik sončen dan. Vam prepisujem eno, ki jo imamo v ušesih kot da že od vekomaj: Vrabček čaka mamico,/ stiska se ob vejo./ Mama po proso je šla,/ tja za živo mejo.// Pa je vrabce srečala,/ dolgo klepetala,/ vso proso za sineka,/ sama pozobala.

Akademski slikar Daniel Demšar je pravi čarovnik zgodb z barvami, oblikami, posebno atmosfero … Vedno svež, ukrojen kot mašna srajca na telo besedila, a čisto svoj. Nežno nemoteče svojski svoj obogati sleherno knjigo in jo povzdigne v estetsko doživetje vrhunske sorte. Poglejte njegove ilustracije, če imate Angele ljubega Toneta Pavčka, jih je on upodabljal, kako so imenitni!

In imenitne so ilustracije Petra Škerla v Močvirnikih. Veličastne so te njegove slike, ki nas popeljejo v čarobni svet narave, dvoživk in žuželk. Ko sem jih videla na razstavi, nisem mogla pobegniti pred njihovo krhko močjo. Sem stekla do Konzorcija in si takoj kupila knjigo, da sem lahko doma nadaljevala pogovor s slikami iz nekega davnega časa, ki jih ni slikalo le veliko slikarsko znanje, temveč jih je narekovala sila od ne vemo kod in kje. Vemo le, zakaj. Zato, da se poglobimo vanje, kot bi se utopili v svoje srce, v katerem zagotovo stanuje tudi Škerlovo močvirje od tiste neznane sile …

Pesnica Barbara Simoniti ni od tukaj in ne od zdaj. Ona je brezčasna in take so njene pesmi in take so njene zgodbe iz močvirnih kotanj Zelene Dobrave, kjer prebivajo bitja v obliki krastač, žab in močeradov. Ampak ta bitja nosijo vse, kar je potrebno za resnično skupnost: so obredna bitja s svojimi rituali, imajo poklice in različne šege … Narava pa je tako božanska, da bi se človek vrnil v stare čase, ko so Močvirne Loke še bile. Ampak saj so še, so še, Barbarine in Petrove in zdaj tako zelo tudi naše!

Zjokala pa sem se, ko sem poslušala te predane umetnike, kako popolnoma so v stiku s Presežnim. Neža Maurer je rekla, da ona pač mora ubogati. Ko pesmi pricapljajo, jih zasliši, in uboga ukaz, naj jih zapiše. Peter Škerl je rekel: “Bil sem roka, ki je slikala.” Medij. Daniel Demšar pa: “Pesem me zjutraj pokliče, ko pijem kavo. Pa tudi zvečer.” In Barbara je dihala brezčasje ter tako razklenila urok hitrice, begavosti in norosti tega hrupnega turobnega časa. Bi lahko umetnost storila še kaj več? Z menoj pač ne, jaz sem najsrečnejša, če lahko izstopim iz časa in prostora. Zato je bila zame današnja podelitev Levstikovih nagrad VELIK dogodek brezmejnih razsežnosti. Hvala Mladinski knjigi, ki ga je ustvarila!