sobota, 11. maj 2013

Živeti, ljubiti in oditi/ Live, Love & Leave

Neža Maurer je dobila posebno darilo: dvojezično zbirko izbranih pesmi v slovenščini in nemščini Živeti, ljubiti in oditi/ Live, Love & Leave, s katero se ji je lani poklonila Celjska Mohorjeva družba, prevajalec in urednik izbora Andrej Rijavec in pisec uvodnega poklona Miha Pintarič. Moja malenkost se je ljubi Nežiki, kot jo kličem, prijateljico dolgoletno, drago mi učiteljico življenja in modrenja, priklonila z izborom njene dragocene pesniške zbirke za knjigo meseca v reviji Bukla. Takole sem napisala:
Kot bi prišla domov, sem se počutila ob prebiranju pesmi Neže Maurer (1930) v njeni zadnji, lepi, lepi (»To je moja najlepša knjiga«, je rekla avtorica) dvojezični zbirki, opremljeni z umetniškima portretoma staroste slovenskih oblikovalcev Bronislava Fajona. Nadaljuje serijo navdušeno sprejetih dvojezičnih izdaj poezije (Pavček, Kuntner, antologija sodobne slovenske poezije), izšle pri različnih slovenskih založbah, izbrane posebej za to darilo Mohorjeve družbe. Kot bi prišla domov, so mi zvenele dobro znane Nežine spoznavno močne ubeseditve življenjskih trenutkov, dogodkov, stanj … Poznam jih, oj, dobro jih poznam! Ker jih pogosto prebiram, tudi poslušam v imenitni izvedbi Melite Osojnik na ploščku On je bil veter -- To je bil veter./ Kadar je hodil z menoj,/je še prah na cestah oživel/ in zrak je cvetel. Najraje pa jih pijem, ko jih prebira »ljuba Nežika«, in potem kaj pokomentira. O življenju, ljubezni, materinstvu, bolezni, smrti … Ena in edina je Neža Maurer, se vedno znova zavem, njena učenka in oboževalka. Tako kot doživlja življenje in široko mavrico njegove pojavnosti Neža, je ne poznam, ga ne poznam, sem zapisala eni njenih pesniških zbirk na rob: »Neža Maurer je ena najbolj polnokrvnih oseb, kar sem jih kdaj srečala. Kadar se sprašujem, kaj pomeni biti prava ženska, zagledam njeno podobo, zaslišim njen glas. Tako razkošna je in igriva in mehka in izmuzljiva in skrivnostna in tako preprosto domača hkrati. Ljuba znana neznanka. Ne stoji na piedestalu pomembnosti – pa bi lahko, ena najbolj priljubljenih slovenskih pesnic 20. stoletja. Ne igra intelektualne poze – pa bi jo lahko, saj veliko zna, je razgledana, ogromno bere. Ona kar je, kakršna je, in v slehernem pogovoru ponudi predvsem – sebe. Svoje izkušnje, lastna spoznanja. Ne citira, kaj je ta ali oni rekel, napisal, ampak pove, kar ona misli in kakor ona doživlja. V njej je spokojnost samospoznanja. Iz notranjih virov prihaja./Ne poznam jih, a vem, da so v meni,/ da so moji,/ da se v njih poraja spokojnost./ In tudi ljubezen

Pesmi pod naslovom Živeti, ljubiti in oditi pnejo lok Nežinega ustvarjanja in njenega bivanja. Najprej strastnega, srčnega: Dragocene stvari/ imajo obliko srca --/ (…) Opojno, grenko --/ dišeče,/ kot je življenje. Vedno znova očaranega od čudeža, ki se mu reče življenje. Pa čeprav boli: Eno sta/ človek in bolečina. Strašna bolečina ob izgubi moža. Neža se ne zaprede v bubo trpljenja, to ni zanjo, opazovalko, ki gleda svet in sebe z modro (pesniško) distanco. In nosi ljubezen globoko znotraj, čeprav je njena največja že mrtva: ljubim te v napetih gibih pri delu,/ v brezbrižnosti utrujenega sna./ Ljubim te v vsakem moškem. Bi kar odšla, kot ciganka v blato in prah izjokati vso žalost,/vse solze/, pa jo kliče drugačna ljubezen: Trepalnice mojega otroka/ mi kot drevored visokih topolov/ kažejo pot domov. Materinstvo. Pri Neži nikoli razčustvovano, sentimentalno, navezano, temveč stvarno, tudi trdo, kot je pač življenje. To čudežno življenje, katerega bistvena prvina je prihajanje in odhajanje, minevanje. Vsak vihar se izdivja./ Umiri, umira, umre. V srebrnem obdobju upočasnitev in pripravljanje na smrt. Posebna hvaležnost, o kateri napiše Neža Maurer veliko pesem: Hvala za svitanje brez bolečin,/ (…) Hvala za tihe večere --/ (…) Hvala za počasen dan:/ po hitenju celega življenja/ se zdaj lahko dolgo igram z odpadlim listom. In povsem stvarno ugotovi: Nisem samo domišljava ../ del večnosti sem. Zato z mirom čaka na Zmenek, spravljena, pripravljena: Smrt prihaja navzdol po dolini --/lepša je kot sonce in luna./ Njeno žarenje umiri vse bolečine./ (…) Zmenjeni sva v Loki.
Starejša kot je Neža Maurer, več pozornosti in priznanj je deležna. A ne zato, ker bi bila ona kaj drugačna, ampak zato, ker z njeno poezijo modrimo mi, in bi ji z aplavzi radi povedali, kako veliko nam je dala, kako pomembno sled pušča v slovenski kulturi. In naših srcih. Kot bi nas obiskala večnost. Naš pravi dom.