sreda, 22. maj 2013

V primežu srca

clip_image001Hura, nova BUKLA je izšla! Revija o knjigah, ki jo preberem na dušek. Kajti o knjigah v Bukli pišejo tako, da človek z veseljem bere. In je odlično informiran o tem, kaj je novega na knjižnih policah, teh mestih dihanja uma in srca. V Bukli imam rubriko Knjiga meseca in za mesec maj sem izbrala zbirko kolumne Rožančeve nagrajenke Ifigenije Simnović. Zakaj? Zato:

Poznam njeno poezijo in prozo, sledim ji že desetletja, sproti sem jo brala v Novi reviji, Ampaku, Poslovni asistenci in zadnje čase na spletni strani ventilatorja besed, a ko izidejo njene knjige, jih hlastno prebiram, kot bi teh besed ne brala nikoli. Ifigenija Simonović potegne, razpre ali zadrgne, opisuje, kriči, (za)molči, ne moreš nehati, dokler nisi na zadnji strani. In čez čas spet na prvi … Zdaj je izšla njena tretja – za Navzven-navznoter (2005) in z Rožančevo nagrado ovenčano esejistično zbirko prve ženske v sedemnajstih letih Konci in kraji (2009) -- zbirka kolumn V primežu srca, ki ni manj pristna, nič manj nikoli razčustvovano osebna, nič manj močna v svoji krhki skromnosti, nič manjša in nič večja od vseh drugih knjig, kajti podpis je trden kakor kamen kost, razpoznaven njen edini most: Ifigenija Simonović. Ženska pisava par excellence!
Kaj je tisto, kar pritegne z magnetno silo, ne da bi to sploh hotelo, ker nima ambicij in si ne domišlja, da gre za veliko umetnost? Zakaj sta obe njeni prejšnji knjigi kolumn razprodani in med pogosto sposojanimi slovenskimi literarnimi deli v knjižnicah?
Njen pogled, oko Ifigenije Simonović je to, radovedno, odprto oko brez vnaprejšnjih sodb in zabetoniranih mnenj, ki nedolžno, a z veliko znanja in kompetenco zdravega razuma – recimo bobu bob, povejmo, da je cesar gol! -- zre v fenomene sveta, najraje v likovne galerije, na gledališke in koncertne odre, med platnice knjig. Pa v naravo, svojo maternico. »Na Rožnik, Nanos, Bohinj … so te hoje nekakšna ljubljenja?« se sprašuje Ifigenija, rojena Eva Batić, nezakonska sirota, ki je prvi dve leti videla mamo samo ob nedeljah, za očeta pa dolgo ni vedela, posvojena, s spremenjenim imenom in priimkom, zlorabljen, poročena in ovdovela, četrt stoletja živeča v Londonu, zadnja leta spet v Ljubljani. In njeno srce, ki vse predela, kot kakšna tovarna klobas, vse mora iti skozi njena čreva, želodec, skozi njene noge in roke, tako zelo je telesna ta pesnica in lončarka, ampak v srcu se potem doživeto okopa v spoznanju in se razlije s stavki v besedne pokrajine utripajočih slik, ko pisateljica sede pred računalnik. »Zato rada pišem, zato, ker je pisanje pravzaprav potovanje. Med pisanjem urejam misli, jih oblikujem v slike z okviri. Začnem, da bi nekam prispela. Do zadnjega stavka. In pika.«
Njeno pisanje ni logično, racionalno strukturirano, včasih se ustavi, ogleda, mora zajeti sapo in kot kakšna lokomotiva zažene naprej. Tako med potjo lahko dihamo z njo in zato nam je domača, človeška, ker vsi rinemo skozi to življenje, ni gladkih linearnih poti, te so izmišljija. Ifigenija pa si nič ne izmišljuje. Ona piše brez sprenevedanja, kar čuti in občuti, samo da govori, sproti pove na poti »neulovljivega dohajanja uhajajoče si sebe.«
Pisatelj Pavle Rak je na literarnem večeru ob njenem 60. rojstnem dnevu marca v rodnem Kranju povedal, da je del Ifigenijinega proznega zapisa postavil v formo pesmi in ugotovil, da gre za čisto poezijo. Saj! Jezik je to, kar Simonovićevo najbolj opredeljuje, ta njen svojski, enkraten jezik. Kot je ob podelitvi Rožančeve nagrade napisal občudujoči bralec, pesnik Ivo Svetina: »Jezik, poleg gline, je edino Ifigenijino orodje, s katerim kleše v ledeno steno brezdušnega, brezsramnega, brezvestnega sveta. In ta jezik je tako telesen, tako ženski, da ob njem abderitska pravda o tem, ali obstaja kaj takega, kot je ženska pisava, hipoma izpuhti.«
V primežu srca je knjiga, ki gre kljub trnjem hudega z lahkoto v bralsko srce, se tam razraste v travnik lepote, čudenja, in pride na pomoč, kadar srce ne zmore živahno utripati, ker ga je strah, ker preveč boli. Ifigenija ve, kako to je, zato se je lahko oklenemo in nam bo dobro delo, samo da je. Da je. Ona, njeno in naše srce.