petek, 17. maj 2013

O šepetu morja in modrosti srca

 
 Pravkar sem prebrala knjigo za dušo. Se dela, da je mladinska literatura, a je Mate Dolenc napisal delo za vse nas, ki hrepenimo po notranjem miru in tišini. Tole se mi je zapisalo po prebrani imenitni knjigi Mali princ z otoka (Didakta 2012).

Eden najbolj sočnih, z morjem povezanih slovenskih pisateljev Mate Dolenc je spisal nov »morski ep« za mladino, ki ga tudi odrasli preberemo z užitkom. Na dih, kot se reče potapljaški veščini. In prav za to veščino gre. Namreč: Dolenc piše tako, da se čas ustavi, pred očmi se rišejo božanske slike čarobnega morja in majhnega otoka, na katerem ni trgovine niti šole ni več, saj ni dovolj otrok, so pa tri krčme in peščica srčnih ljudi, ki še znajo dihati v ritmu narave, reči bobu bob, čakuljajo pa tako, da človeka potegnejo v svoj svet. In se potopiš v ta svet, v morske globine in površine, med tople domačine … Ti so filozofi po svoji naravni danosti, saj so še povezani in eno z vsem, predvsem pa mojstrski opazovalci, kakršne želijo ustvariti vsak dan številnejše delavnice, v katerih se ljudje učijo mindfulness (čuječa pozornost).

Osrednja junaka Dolenčevih zgodb, ki se prelivajo ena v drugo brez ostrih robov, kot se pač vrstijo dogodki na otoku iz dneva v dan ali noč, sta Sič in Sičič, kot se poimenujeta stari mornar Forta in enajstletni Nani, ki ga zaposlena starša ob poletjih prepuščata v varstvo domačinom otoka brez imena v zalivu Konfin. In zakaj v naslovu Mali princ? Ko sta bila Sič in Sičič na vrhu otoka, je mali čutil, »kako je Zemlja okrogla in majhna in je bil kot Mali princ na svojem asteroidu, čeprav ni nikoli bral Malega princa, a zato, da to čutiš, ni treba brat Malega princa, sam moraš biti Mali princ.«
In res je dečko kot Mali princ, ker čuti s srcem, meri s čistim pogledom in ne tehta z denarjem ne ljudi in ne stvari. Zato bo tudi on, ko bo velik, mornar in ribič, ne pa zdravnik ali notar, kar si želita njegova starša; jima pač imeti večkrat pokrije jasnino bivanja, da pozabita, kako pomembno je biti, samo biti. Kar v hrupnem potrošniškem svetu ni mogoče, zato pa je to običajna drža na otoku miru, samote in tišine, kjer vse teče počasi, a ni nikoli dolgčas. »Na otokih je čas malo pomemben, vsi vedo, da ga ne bo zmanjkalo, zato si lahko privoščijo, da razmetavajo z njim. V mestih na kopnem je to drugače – tam pravijo, da je čas zlato, zato vsi hitijo in se nervirajo. Na otoku pa ni nikomur mar za zlato. Na otoku upravljata s časom morje in nebo, onadva odločata, koliko je ura in otočani se ravnajo po tej uri.«
»Midva samo čakava. Midva sva opazovalca. Na koncu se zmeraj kaj zgodi,« pove Sič Sičiču, zakaj čakata: »Da bo čas prinesel dogodke do naju.« Budizem pač, ko sediš in čakaš. »Najmanj, kar se bo zgodilo, bo kosilo,« pojasni velik malemu Sičiču, kot bi imel uro Medveda Puja v svojem želodcu. In jo tudi ima, kajti kdaj in pri kom bomo jedli in da bomo jedli spet med, pardon, ribe, je dostikrat najbolj važen opravek na zemlji.
Očarljivi so pogovori med junakoma, tako preprosti, a polni pomembnih sporočil. Pogovarjata se kajpada o najvažnejših rečeh našega življenja: o minevanju, umiranju in smrti, o seksu (žene na tem otoku to delajo tako, da žgečkajo može), o bogu, predvsem pa o ribolovu, ki zaobjema vse našteto. Ribolov je tih in dolgočasen, a pod dolgočasjem tli napetost. »Kako bi bilo dolgčas, če so okrog morje, čeri, klifi, modro nebo in sonce? In v morju laks in iglica? In gofi – ki so ali pa jih ni.« To je ribolov: ko vse utihne in se vse umiri.
Pripoved teče od dneva, ko se je Siču zdelo, da se bo njegova dragocenost – ročna ura – obrabila, če bo tekla v predalu tja v tri dni in zato Sičič vzame baterijo ven, do dneva, ko Sič pokloni uro malemu in ta ponovno vstavi baterijo v časomer. Sič počasi odteka, ve, da zanj dogodkov ne bo več. Njegova filozofija, ki jo je prek vsakdanjega življenja predajal Sičiču, deluje poslednjikrat za starega. Astiboga, ne gre več le za depro, ampak za odhajanje. »Slej ko prej zmerom nekdo pride,« ve Sič, ki ga ta vera odreši brodoloma in še marsičesa. Zdaj ve že tudi Sičič: »Zmerom, ko se vse ustavi, se spet vse požene naprej.« Tako požene Sića, ki je prišel na kraj umiranja starih oslov, v še en, zadnji krog, in sebe počasi iz kroga otroštva v naslednje obdobje, kamor bodo prišli drugačni dogodki in novi ljudje.
Mali princ z otoka je dragoceno delo, kot kakšno zdravilo zmore umiriti previsok pritisk zaradi naglice in neuravnovešenega življenja. V dušo prinaša spokoj, sprejemanje, čudenje nad lepoto morja in neba, ljubezen do vsega in vsakogar. Pravi eliksir za staro in mlado v teh težkih, temnih časih, ko smo tako potrebni svetlobe in žarenja upanja. Mate Dolenc to ponuja nevsiljivo, nežno in obzirno, kot se priliči avtorju Malega princa z otoka za današnji večni čas.