četrtek, 02. maj 2013

Lepota umre, ko ji zmanjka pogledov

Ženske revije redno objavljajo pogovorčke o tem, kaj ima katera znana Slovenka v svoji torbici, brez česa ne gre od doma. Zanimivo, sprašujejo me vsemogoče, tega vprašanja, kaj imam v torbici, pa še nisem bila deležna. In ga najbrž tudi ne bom, saj v torbici ne nosim kozmetike znanih blagovnih znamk kot vprašane dame, za katere nikoli ne vem, ali vse, kar navajajo, res imajo, poznajo, uporabljajo in nosijo v svojih torbicah, ali gre pač za formo oglasnega sporočila, prijetnejšo potrošnicam.
Sama nosim velike torbe ne zaradi kozmetičnih izdelkov, teh v torbi po navadi sploh nimam (tudi na polici v kopalnici jih vse manj, nazaj k naravi vpije moja koža, zato najpogosteje uporabljam eno krasno naravno kremo domače izdelave), temveč zaradi – knjig. Kajti redkokdaj grem od doma, ne da bi imela v torbici vsaj ene, pa še pot me rada zanese v knjigarne, da se vračam domov z več primerki meni bistvenih dobrin. Knjige berem na avtobusu, s katerim se vozim v mesto, kadar se ne peljem s kolesom ali grem raje peš, odvisno pač od vremena, berem jih, ko čakam v banki, kadar zaidem k zdravniku na pregled, v vrsti na pošti ….


Naj povem, katera knjiga/knjigica – rada imam knjižice majhnega formata, mehke platnice, lahek papir – je brana v teh zadnjih dneh. Ljubka, z lepimi fotografijami opremljena dvojezična v slovenščini in nemščini (odlična vadba tujega jezika!) avtorja Ivana Klariča z naslovom neodposlani SMS-i:)/ nicht versendete SMS:(, izšla pri celovški Mohorjevi založbi lani. Gre za izreke, aforizme, predstavljene kot SMS sporočila njej, ki je ni nikoli srečal. Se pravi meni, tebi, kajpada! Če nas še ni srečal, bralke drage, nič zato, pomembno je vendar, da me srečujemo njega, tega nežnega, lepoti in modrosti naklonjenega Ivana Klariča! Če bi se mi samo en SMS zadrl kot trn v srce, je upravičen nakup te lepe knjižice. Ampak povem vam, jih je več kot eden. Sem zbirala, izbirala, kateri bo moj najljubši in se odločila za tega: Lepota umre, ko ji zmanjka pogledov.
Lepota umre, ko ji zmanjka pogledov. Zato bodimo razsipni s pogledi v lepoto od jutra do noči in v sanjah pod zaprtimi vekami! Ali sploh obstaja kaj ali kdo, ki ne nosi v sebi lepote? Globok pogled ve: pod vidnim je še nevidno, v zdajšnjem že prihodnje, in prav to je pogosto najlepše. ZDAJ se kopljemo v lepoti narave in vadimo svoje oči zaziranja v gozd najrazličnejšega zelenja in cvetenja, a tudi poglejmo, pobožajmo, povohajmo kaj čisto od blizu, kaj majcenega, drobcenega. Do solz me ganejo brsteči lističi in že tretja vnukinja mora poslušati isto pesem: »Poglej to ganljivo milino! Veš, tole je listov dojenček, tale majhen popek, in kmalu bo zrasel in bo velik zelen listi, in potem bo prišla jesen in ga bo pobarvala v rdeče, rumeno, in potem bo ostarel in porjavel in se posušil in odpadel. Na zemlji bo zaspal pod snegom, a ko pride pomlad, bodo na drevesu odgnali novi drobceni dojenčki, kot zdajle, poglej, poglej kako so nežni in ljubki!« Ko ji govorim o listku-dojenčku, ji govorim o življenju, o rasti in minevanju, o smrti, ki neizogibno pride, a se življenje zato ne ustavi, saj se obnavlja in ponovno rodi. Otrokom smo dolžni govoriti resnico že od malega, resnico življenja in smrti. Resnico lepote, ki umre, ko ji zmanjka pogledov. Moj ljubljeni Leo Buscaglia, ki obožuje liste, kot jih obožujem jaz, in jih včasih nanese v dnevno sobo, da biva sredi njih, jaz pa se jezim, ko jih kdo pomete z očetovega groba, liste, ki so tako nežno lahka odeja, Buscaglia, katerega knjigo Živimo, ljubimo in se učimo – imeti bi jo moral vsak v torbi svojega srca! –prebiram znova in znova, Buscaglia torej je napisal knjigo Jesen listka Timija (Mladinska knjiga 2010) in z njo spregovoril o smislu življenja in minevanju tako lepo, da pomen smrti razume majhen in največji otrok, če le prebere knjigo z odprtim srcem, če le upa pogledati zares vanj. Listek Timi je bil poslednji list na drevesu, videl je, kako so vsi drugi odpadli, bil je zato sam in osamljen in ko ga je veter zajel v svoje naročje, da je počasi padal, padal, je videl prvič v življenju celo drevo. In je razumel smisel bivanja drevesa, sebe in sveta.
Lepota umre, ko ji zmanjka pogledov. A ne umre le lepota, umre tudi duša človeka, ki ga ne gledajo in ne vidijo. Ko usahne njegova lepota, usahne srce. Ker ni pogledov, ki bi ga hranili, ker ni oči, ki bi ga svežile in svetlile, ker nima za koga rasti, ubogo srce brez pogledov. Najhuje je, če ne zmoremo pogleda vase. Lahko hitimo z imenitno torbico in kupom kozmetičnih izdelkov v njej, premikamo noge in roke, kimamo in odkimavamo, a srce je prazno, sreče ni, ker ne gledamo vanj, zato ga ne vidimo, ne čutimo, ne občutimo. Smo se zaprli pred bolečino, zaklenili vhod, da ne bi prišlo kaj strašnega v to ubogo srce. Ker so vrata samo ena, smo zaklenili vrata bolečine, a tudi vrata ljubezni. Brez ljubezni pa smo mrtvo življenje in posušeno srce. Srce je prazno, sreče ni/ nazaj si up in strah želi (F. Prešeren).
Dnevi so veje življenja in listi so ure, ki jih veter odnaša na tiho zemljo, piše Ivan Klarič. Kaj delamo s temi vejami in kakšne barve so listi našega drevesa? Se zavedamo, znamo opazovati, smo budni, pri sebi in v sebi?
Gledati sebe kot predstavo in projekt – vitko telo, obraz brez gub, svetleči lasje in oblekce po zadnji modi – govoriti JAZ, MENE, MOJE, delovati zase in napihovati svoj ego, to pač ni tisto zrenje, ki oživlja. Videti le JAZ, MENE, MOJE ni resnično gledanje. Prav nasprotno! Kot zapiše Ivan Klarič v svoji lepi, modri knjižici neodposlani SMS-i:) / nicht versendete SMS:(: Nekateri so napol slepi, ker vidijo le sebe. Veje njihovega življenja so suhe in listi odpadajo na nerodovitna tla.