nedelja, 26. maj 2013

Je rešitev: Z ROKO V ROKI

V teh težkih, negotovih časih, ko strah leze v gube sveta in nam grize srce, v teh prestrašenih časih bolj kot kdaj potrebujemo UPANJE. Upanje, da je možno in mogoče in da ni vse grozno in da vsi ljudje ne kradejo, lažejo, goljufajo, ampak to počnejo pogoltni posamezniki, da ima korupcija široka omrežja, a smo otoki svetlobe, ki bivamo srečno zunaj nje, da nam dobro gre in da je rešitev, da nam bo šlo tudi vnaprej, drugače, na druge načine, a gre in bo šlo, ker rešitev je, nam sporoča naše upanje.
Upanje ima raznolike rešitve, ki vse presegajo sebični individualizem, naš ego in zaverovanost v svoj prav. Rešitev namreč ni z roko ob roki, z roko proti roki, temveč Z ROKO V ROKI. Tako so poimenovali tudi projekt na Gimnaziji Slovenj Gradec, ki ga je predstavila psihologinja Mojca Čerče na minuli Paradi učenja v okviru festivala Vseživljenjskega učenja v Slovenj Gradcu, kamor sva bila povabljena z dr. Mirom Cerarjem kot predavatelja. Kako sva uživala! Bil je žareč, sončen dan in na trgu živahno. Venec stojnic z zelišči, ročnimi deli, rožami pa obvestili o različnih projektih in raznovrstnih oblikah vseživljenjskega učenja. Veliko ljudi, od malčkov do srebrnih las, in toliko kamer, fotoaparatov in novinarskih magnetofonov, kot jih že dolgo nisem videla na kupu. Zanimanje za parado učenja z roko v roki ogromno, veselje na njej brezgrajno!

Pozdravljanje ljudi na trgu je bilo srčno, vstop v Koroško galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec pa svetlo, srečno. Pozdravila nas je namreč razkošna razstava Avgusta Walla in umetnikov iz Gugginga, mednarodno priznane likovne »šole«, poimenovane Art Brut. Slike, risbe in objekte so ustvarili umetniki, ki so si umetniško priznanje pridobili po dolgotrajnem dokazovanju z domišljijo in ustvarjalnostjo, saj gre za uporabnike psihiatričnih ustanov – bolnike s shizofrenijo, denimo – in povsem svojstven likovni izraz. Kako sveži, avtentični so njihovi izdelki! Rečeno s tremi besedami: Razstava, vredna ogleda!
V podobnem duhu se je začel program. Na začetku smo namreč gledali milo lepo gledališko predstavo, ki so jo ustvarili učenci s posebnimi potrebami in njihovi predani pedagogi s Črne na Koroškem. Bila sem na robu solza in ko je bilo konec pravljične predstave – Ostržek se je prelil v Malega princa, ta v Alico v Čudežni deželi – s petjem in plesom sodobnega ritma me je kar neslo na prizorišče h radostni plesalki z ljubeznivim širokim obrazom Dawnovega sindroma; ovila sem jo z venčkom iz marjetic, ki so mi ga darovali ob prihodu. Objela sem jo s hvaležnostjo za nepozaben čas iskrive imaginacije in skupinskega prizadevanja z rokov v roki za lepoto in veselje, ki je med drugačnimi pogosto bolj pristno in sveže kot v kakšnem profesionalnem gledališču ali likovni galeriji.
Potem smo poslušali predstavitev treh primerov dobrih praks delovanja z roko v roki. Mojca je o projektu s tem naslovom zapisala: »Spoštovanje, strpnost, solidarnost in druge osnovne socialne vrednote so tiste, ki pomenijo ključen korak v doseganju sožitja med ljudmi, med različnimi generacijami. Ne razvijejo se čez noč (…) Potrebno jih je začeti gojiti že zelo zgodaj, pri majhnih otrocih, jih negovati, spodbujati, ceniti, osmišljati in ustvarjati pogoje za njihov razvoj pri malo večjih otrocih ter z njimi ovrednotiti življenje pri tistih najstarejših otrocih v srcu, sicer že starostnikih. Vse to je mogoče doseči (…) ; brez socialnih vrednot in dialoga človek ne bi bil Človek, pa tudi z roko ob roki ali z roko proti roki je hoditi in priti do cilja prazno, brez prave vsebine.«
Kaj vse so počeli skupaj mladi in stari v domu starostnikov v Slovenj Gradcu! Naj le naštejem nekaj dejavnosti: pogovarjali in zapisovali so si zgodbe o življenju v preteklosti, imeli družabna srečanja ob dnevu starostnikov, različne ustvarjalne delavnice, na katerih so stari in mladi delali z roko v roki, imeli skupna literarna in glasbena srečanja ter druge kulturne prireditve, se igrali tombolo, se učili o zdravilnih zeliščih, poslušali potopisna predavanja, skupaj pozdravljali pomlad in slavili pust ter praznovali veliko noč, šli na ekskurzijo, mladi za stare imeli obnovitveni tečaj nemščine, vsi pa so se veselili ob paradi starih iger. Zdaj so majhni, srednji in veliki ljudje vseh starosti v Slovenj Gradcu povezani, kot še niso bili – zgled sožitja generacij, ki bi ga lahko posnemali na vseh koncih in krajih Slovenije!
Za konec živahnega tedna z roko v roko sta poskrbela družbeno odgovorna UniCredit bank Slovenija v sodelovanju z nevladno organizacijo Inštitut za trajnostni razvoj, pri katerem sem ambasadorka šolskih ekovrtov. Skupaj smo jo mahnili v Strunjan, v Center za usposabljanje – kot pravimo drugačnih, hura! -- Elvire Vatovec, z dvema nalogama: pokositi travo, okopati in zasaditi vrt v atriju in pred spomenikom padle herojke, prebarvati in urediti igrišče pa še šolsko njivo ter se družiti ob športnih aktivnostih, pesmi in plesu … Bil je to čarobno lep dan, kajti z lastnimi očmi sem videla – ČUDEŽ. Čudežno preobrazbo vrta in šolskih zidov. Kaj lahko storita dve stotinji rok v treh urah! Kar nekaj posameznikov ne bi zmoglo ne v enem tednu in ne v dveh. Prekopali smo vrt in zasadili čudovite rože in zelišča vmes, prej siva razpokana stena je v kratkem predstavljala zelen travnik z oranžnimi makovimi cvetovi. Malček je prizadevno vihtel valj z rumeno barvo in sive stopnice spreminjal v rumene. Ko sem šla mimo in zažvrgolela hvalo njegovim pridnim ročicam, me je oplazil z valjem in dobila sem krasno rumeno packo na temne hlače. »Joj, to boste pa težko spravili dol,« so me opozorile ženske, ki so plele, sadile, zalivale … Jaz pa: »Nočem, da bi šlo to žareče znamenje dol s hlač! Ne bom jih dala čistit, saj kadar bom pogledala malce nižje pod zadnjico, me bo pozdravil rumen metuljček in me spomnil na ta čudoviti dan, eden najbolj žarečih na mojem družbenem nebu.«
Bivati, delati, se ljubiti je najlepše z roko v roki. Tako smo ljudje nastali, tako smo obstali. In edino tako bomo tudi preživeli: ne z roko ob roki, ne z rokoko proti roki, temveč le z ROKO V ROKI. Naj bo tako, vzklika upanje, ki ga nosijo rumeni metulji in odprte dlani za skupno naročje lepega, dragocenega. Naj bo tako!