nedelja, 14. april 2013

Središče je znotraj, prihodnost v svetlobi

Etty Hillesum
Ne, nimam slabe vesti, ker na spletni strani ne zmorem objaviti nobene nove kolumne. Nimam slabe vesti, sem prav ponosna nase, da sem v zadnjem času zmogla sredi gostega življenja spisati kar tri zahtevna besedila. Globoko sem hvaležna za milost navdiha iz Diha/Duha! Bi vam rada povedala, o čem sem pisala, prebrali pa boste lahko kasneje na mestih, za katere sem napisala. Torej:
Muzej novejše zgodovine v Celju pripravlja otvoritev – bo 15. junija letos – razstave na temo Pisma &Puške. Predvidevam, da bodo razstavljali pretresljiva pričevanja ljubezni, spisana z nohti in krvjo na zidove zaporov, taborišč … Da bomo osupli zrli v podobe strašnih pušk, naperjenih v človeka, in presunljivih izpovedi iz src na smrt obsojenih. Grozen kontrast, strašna usoda človekova! In so povabili nekaj znanih Slovenk in Slovencev, naj prispevamo svoje pismo iz zdajšnjega časa. Sem se potopila vase in potegnila na plan, kar potegnem vedno, kadar plavam najgloblje: pričevanja velikih duhov, ki me vedno znova nav-dihnejo za pisanje in vsakdanje življenje. Eno največjih je pričevanje Pretrgano življenje mlade, lepe Judinje Etty Hillesum, izgorele v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, ki je bila svobodna v grozotnih razmerah pred puškami in bodečo žico. Svobodna, brez sovraštva do kogarkoli, tudi do Nemcev ne. In sem napisala pismo njej, moji dragi Etty …

Naslednje besedilo je za zbornik letošnje mednarodne konference PEN, ki bo od 8. do 11. maja na Bledu. Ker slovenska besedila prevajajo v angleščino, je bilo treba referat napisati zgodaj. Tema okrogle mize, ki bo 9. maja dopoldne, je Literarno ustvarjanje: iz obrobja v središče ali evidenca prihodnosti. Odločila sem se, da ne bom razpravljala o literarnem ustvarjanju, temveč o branju tega ustvarjanja. Saj literature brez bralcev ni! Torej sem govorila iz kompetence strastne bralke in promotorke knjig. Ni bilo težko, v meni je še govorila  Etty Hillesum, iz knjige, po kateri sem posegla zaradi portugalske voditeljice pogovora, knjige pesnika Pessoa, pa je padlo pismo prijateljice, pesnice Vanje Strle iz leta 1998 s čudovito pesmijo, ki me je presvetlila in vodila. Naslov referata je zaradi Etty in Vanje Središče je znotraj, prihodnost v svetlobi. Vam podarjam Vanjino pesem, prepričana, da bo navdihnila tudi vas. Naslov ima Besede:

Besede, ki so slike
razsutih skal
mrtve pokrajine
in ki iščejo,
kar je mračnega –
kar je začetek in kar
je konec,
se nas ne morejo dotakniti tako močno
kot tiste,
ki so kot
cvetoče rože,
saj bivajoče, ki ga ohranja
ljubezen vesolja,
najmočneje zaniha ob tistem,
kar mu je najbližje.
Zato (živi!) pojdimo tja,
kjer se ne izogibajo svetlih besed
in kjer se minulo spreminja
v rodovitno zemljo.

In potem smo imeli minuli petek v Cankarjevem domu celodnevni posvet gibanja Svetovni etos Slovenije z naslovom Svetovni etos – globalno in lokalno. Kot ena od podpisnic tega gibanja, ustanovljenega junija lanskega leta v Mariboru, sem bila povabljena tako k referiranju in objavi referata v zborniku kot za okroglo mizo z naslovom Očiščenje in pomlajenje slovenske družbe. Ker sem vedela, da bodo cenjeni kolegi filozofi imeli veliko povedati o svetovnem etosu kot filozofskem konceptu znotraj različnih diskurzov, sem se sama spustila v konkretno in najbolj intimno osebno: v pričevanje o umiranju in smrti. Potemtakem ima moj referat naslov Umiranje in smrt v luči svetovnega etosa.. Kajpada ga spet navdihuje pesem -- sem »pesniško domujoč človek« (Hölderlin), to pot velikega sufijskega mistika, meni nadvse ljubega Rumija, v prevodu tudi nadvse mi dragega Janija Urbanca iz knjige Pot domov, ki o smrti pravi:
Večina ljudi se smrti hudo boji,
pravi sufiji pa se samo smejijo
in smrt ne preplaši njihovih src.
Karkoli udari ostrigo v lupino,
ne rani bisera, ki je v njej.

Pravkar pa sem spisala še kolumno za majsko številko revije VIVA, kolumno o žgočih rečeh tega slovenskega časa. Naslovila sem jo Za spravo in sodelovanje. V njej ni nobene pesmi, pač pa ponovno citirana misel velike Etty: »Ne verjamem več, da bi lahko izboljšali zunanji svet, dokler sami ne postanemo boljši ljudje. Zdi se mi, da je to edino, kar nas je naučila vojna: vzroke moramo iskati v sebi, nikjer drugje.«
Ja, vzroke moramo iskati v sebi in ne v drugih in drugje. A v sebi jih ne bomo našli, če najprej ne bomo prišli k sebi. Šli globoko vase in pogledali iskreno to, kar zares smo. Iskreno, a z ljubeznijo in zaupanjem. Potem šele bomo lahko zares ljubili druge. Jih spoštovali, z njimi sodelovali in jim zaupali. Kar bo naše »očiščenje in pomlajenje«.