torek, 23. april 2013

Danes me ni, jutri pa še ne vem

Me je poklical prijatelj, kje da sem, saj sem rekla, da bom na Kongresnem trgu vodila pogovor z Ifigenijo! Sem doma, ob mami, ki jo je danes dopoldne zadela rahla možganska kap. Prišla je dobra vila, prijateljica Tatjana, srčna zdravnica  za srce, tu je bila še svakinja Nada, po dolgem času, saj je medtem dobila že četrtega vnuka, babica zlata je razpeta med Dunaj s hčerkino družino in Ljubljano s sinovo … Smo imele sestanek in sklenile: Mančica, tvoje mesto je ob mami, danes odpovej vse prireditve, morda tudi jutri, kaj bo pojutrišnjem, bomo pa sproti videli …
Zdajle mama spi. Je hitro prišla k sebi, neverjetno! Pri negi mi je pomagala starejša hčerka Ladeja, mlajša Tina bo prevzela čuvanje vnukov, če bo potrebno … Zvečer pride brat in bo tukaj prespal, da vidimo, kako bo z našo mamo Lušico … Bliskovita organizacija, ki se je lahko zgodila zato, ker smo POVEZANI. Tole pišem, da boste vedeli, zakaj danes nisem vodila pogovora z Ifigenijo Simonović in predstavljala njene  nove čudovite knjige V PRIMEŽU SRCA , kot sem napovedala na svoji spletni strani in FB kotičku. Tudi na razstavo ljube Joni Zakonjšek JONINI TRAVNIKI NOČI, ki jo otvarja danes ob 19. uri v galeriji Equrna, ne bom šla. Ker je moje mesto tu, doma. Morda ne bom mogla niti na muzikal Ženske na robu živčnega zloma v MGL, ki sem se ga nadvse veselila. Bo šla četrtkova premiera, za katero sem včeraj z navdušenjem rekla DA, pridem, zagotovo pridem, mimo mene? Morda. Ali pa ne. Bog ve …
“Dovolj je dnevu njegova lastna teža,” piše v Svetem pismu. Zato z gotovostjo vem samo, da me danes ni za zunanji svet, kako bo jutri, bomo pa videli jutri. Če me ne bo, zveste mi bralke in bralci, veste, kje sem. Tam, kjer je moje mesto.

Joni Zakonjšek: Jonini travniki noči