nedelja, 28. april 2013

Čudežnica in čarobnica

Življenje se počasi vrača v svoje tirnice. Ali pa tudi ne. Ker sploh ne vemo, kakšne so prave in neprave tirnice za nas. Je bilo prav ali neprav, da je mamo minuli teden zadela rahla možganska kap in sem morala odpovedati pogovor z Ifigenijo Simonović, nisem mogla na otvoritev razstave ljube Joni Zakonjšek v Equrno in ne premiero Žensk na robu živčnega zloma v MGL, da o drugih planiranih dogodkih ne govorim. Lahko le ponovim: Bog se najslajše smeje, kadar človek načrtuje svoje življenje. Ali pa tudi ne?
Ne bom vam govorila, kaj se je še vse zgodilo v našem plemenu, kajti mamina kap je bila le prva domina. Potem so se kar vrstile. In so odpadali načrtovani dogodki, obiski, delavnice, branje in pisanje … Pa sem rekla, sem rekla babica najljubši najstarejši vnukinji Taji žalostni, ker se ni zgodilo to, kar je bilo načrtovano, sem ji rekla odločno: «Danes greva v mesto. In videla boš, začeli se bodo dogajati čudeži. Samo dobro opazuj, imej odprto srce in uživaj.«



Rečeno – uresničeno. Prvi čudež je bil že ta, da sem se brcnila v rit in si po ne vem kolikih dneh umila glavo, saj vendar ne morem z lepo Tajo zanemarjena v mesto. Sem se oblekla v črno, itak, saj sem vedela, da bo Taja iste barve, kajpada. Da razbijem črnino – za čudeže je potrebna svetloba! – sem si nadela okoli vratu svetleč nakit. Sem že držala kljuko na vhodnih vratih, da grem ven, ko mi je glasek, ta moj zvesti notranji prijateljček, pošepnil: »Ne moreš na Jonino razstavo s to ketno težko za vratom.« In sem šla nazaj, dala dol težko »ketno« in nadela belega metulja. Metulje obožujem. Ker so simboli duše. In ker je poletel metulj z nočne omarice ob pol enajstih zvečer (sic!), z nočne omarice žene ljubega Marčita prav takrat, ko je umrl. Moj duhovni prijatelj, moje oko v druga razsežja. Pisatelj Marjan Rožanc. Po tistem sem nekaj let neumorno zbirala metulje v vseh možnih oblikah. Veliko mi jih je prinesla prav draga, tudi že pokojna (saj se TAM držita za roke, mar ne?) Janja, Marčitova vdova.
Najprej sva šli v Equrno, na Jonino razstavo. In koga sva tam srečali? Joni osebno (živi v Beli krajini, da boste razumeli presenečenje)! In njeno mamo. Sva vzdihovali zaradi lepote slik, ki človeka peljejo v tanscendenco, v Eno večnosti, brezgrajnosti brezčasne. Ni denarja, ki bi lahko poplačal Jonino slikarsko delo, pravzaprav njeno kontempliranje z barvami, okopano v svetolobi, ki jo je ona sposobna videti, občutiti, naslikati. Božansko sliko valov, eno samo sliko, je slikala več kot tri leta! Če sedeš pred njo in se poglobiš v to čarobno oljno platno, izgineš. Med valove, globoko globoko noter vanje. In vase. Čista magija! Drugo sliko razkošnih trav je slikala več kot leto dni! Ne vem pa, koliko časa je Joni poslikavala majhno platno, v katero sem se zaljubila na prvi pogled. Taja tudi. Naslov približno tale: Metulji na najinih dlaneh. Dva drobcena modra metulja, eden sedeč na robu slike, drugi malce nad njo na steni, sta hotela vame. »To sliko kupim«, sem rekla odločno. Ko je že imela rdečo piko, da je prodana, mi je Joni povedala zgodbo njenega nastanka. Kot vse Jonine slike, je tudi ta (Taja je takoj rekla, da bo to družinski zaklad, ki bo krožil od enega k drugemu in da bo za začetek najprej pri meni, potem pa jo bo dobil/a tisti/tista iz našega plemena, ki jo bo najbolj potreboval/a) bolj resnična od resničnosti. Zgodba o ljubezni, umiranju, smrti in večnosti. Poznala sem milo deklico mlado, hudo bolno in zdaj že TAM, ki je sedela z Joni na robu noči in so na njunih dlaneh pristajali modri metuljčki …
Še enkrat Joni, še na razstavi Fragmenti sreče v umetnosti v Mestni galeriji Ljubljana. Že ob vhodu srčen objem z Deanom, ki je bil primoran našo najljubšo knjigarnico Behemot (preveliki stroški!) preseliti v pritličje galerije. Sreča, da je vsaj tu, brez njegove knjigarnice knjig iz tujine Ljubljana pač ne more biti kakšna resna prestolnica! Zame najde dve knjigi in posežem po tisti, ki ima svete živalce na naslovnici. Čebele. Metulje ljubim zaradi Marčija, ptice zaradi brata Tineta, ki se je sklanjal za njimi na Veliki planini in omahnil v prepad, čebele pa mi kažejo, kako živa je narava in z njo ljudje, ki nas po izginotju čebel že v nekaj letih ne bi bilo več.
Potem sva šli, kamor me vodi srce večkrat, grem pa redkokdaj, za vsak slučaj, da ne bi podlegla skušnjavi. K veliki G na ogled njenih skulptur, znanih kot torbice Grošelj. Njena trgovina je tudi galerija, torbice imenitni umetniški izdelki, gospa Marjeta Grošelj pa Luč, ki jih osvetljuje z navdihujočo Lepoto. Šele potem, ko je Taja že poskušalo žarečo veliko torbico na rami, je skromno dekle povedalo, da jo že dolgo ogleduje … Babica vem, kaj mi je storiti. Prihaja Tajina matura, torej? Sem že začela zbirati prispevke pri članih plemena …
In potem sva jih srečali! Dopoldne, ko sem kramljala z ljubo prijateljico Gabi po telefonu, kako se že dvakrat nisva uspeli srečati na dogovorjenem kosilu -- jaz rojstni dan, ona drugega vnuka! – zaradi domin, ki so padale v družini, mi mimogrede omeni, da bodo šli z mladimi v mesto. Niti kam niti kdaj ni rekla, a jaz sem vedela: Srečali se bomo! In smo se res. Kakšna radost, videti osvetljeno babico Gabi, njeno -- in mojo naj naj študentko -- Ano, mamico mlado, pa tudi mojega naj naj študenta Mitja (saj tako sta se srečala, ko mi je profesorici sredi mokre zime odpovedal avto in sem prišla na fakulteto za avtobusom, bila sta edina študenta, ki sta me počakala, grela sta se na radiatorju in od takrat naprej grejeta drug drugega), pa Mašo malo z rdečo rutico na glavi, piha piha grdo, in novim sinom Jakobom, pridno spečim v vozičku. Čez čas mi Gabi pošlje SMS: Ti si čudežnica
Domov pridem srečno utrujena. Vzamem v roke knjigo s panjem in čebelami na naslovnici in ostrmim: The Way of Transformation: Daily Life as Spiritual Practice. Meni neznan avtor: Karlfried Graf Dürckheim. Čeprav sem slaba v angleščini, nemška študentka pač, knjigo preberem na dih. V njej povezano logično in prepričljivo vse troje, kar me priteguje: globoka psihologija (zlasti C. G. Jung), krščanski misticizem (posebej Mojster Eckhart) in zen. Zaplujem po internetu in berem, berem. Si ogledam film o tem Prebujencu, kako umira z radostjo v očeh, poslušam njegovo predavanje … »Gotofa sem«, poročam prijateljici Zori v Maribor. Zaljubljena v že leta 1988 mrtvega dvaindevetdesetletnega starca! Zora vpraša, če razen besede čarovnica obstaja tudi beseda čarobnica. Obstaja, se takoj strinjava. In mi jo prilepi, poleg Gabine čudežnice še tole čarobnico. Zavriskava, da imava za nov slovar slovenskega jezika dve novi krasni besedi. In jaz še en intimen dokaz, da se težek, siv dan lahko spremeni v ples metuljev v duši in ogrlico čudežev v srcu, če …
Oj, dobro vem, kaj pomeni ta če, teoretično sem odlična, v vsakdanjem življenju pa ne zmorem vedno. Ampak okus po čudežih imam sleherni dan, se mi dogajajo kar naprej. Saj zato pa mi je dragi b.m. za rojstni dan poklonil spletno stran MANČINI ČUDEŽI. Ostala je prazna. A danes sem si po mnogih dneh, ko nisem bila sposobna napisati niti besede, zaželela poročati o njih, tako lepih tudi zato, ker sva jih doživeli skupaj s Tajo. Ki je itak eden največjih čudežev! Bogu hvala za vse!