sobota, 06. april 2013

BEREMO Z MANCO KOŠIR

V četrtek, 11. aprila, ob 19. uri v Kavarni Union
Drugi četrtek v aprilu bo pogovor Beremo z Manco Košir uglašen na temo pomembnega dela francoskega psihiatra in nevrologa Borisa Cyrulnika SRAM: Če povem, bom umrl. O sramu in strahu, o sramu in pogumu, o občutkih krivde in drugih bolečih občutjih bosta govorila dva zdravnika s stališča stroke kot iz svojih osebnih izkušenj: Tatjana Zorko, specialistka za srčne bolezni in absolventka zadnjega letnika realitetne terapije, ter Miran Možina, psihiater in psihoterapevt. Govor bo tudi o dveh priročnikih o demenci: Neve Železnik Adijo, grem domov...temne sence demence in PRIROČNIK za osebe z demenco in njihove svojce, ki ga je izdala ZDUS. Preberite, kaj je Alenka Rebula napisala o knjigi SRAM na svoji dragoceni spletni strani www.alenkarebula.com:


Knjiga o sramu, imenitno branje
Delo o sramu psihiatra Cyrulnika je izšlo pri založbi Modrijan. Predlagam vam ga, ker odpira temo, ki je tudi odprta rana  našega naroda.Odličen je tudi prevod Alenke Zgonik. 
Sramujemo se iz mnogih razlogov, a učinek je vedno isti: skrivanje, beg iz odnosov, osamljenost, zapletena igra neranljivosti ali pa nebogljena in vsem očitna nemoč ... Vrnitev v dostojanstvo je možna, a potrebna je podpora skupnosti in nov pogled na doživeto.
Maščevalnost in zamera ne mineta in samo poglabljata trpljenje. Celjenje rane in vrnitev v častno bivanje zahtevata, da se sramu osvobodimo. Sram je infekcija, ki zaudarja, in jo je treba nenehno pokrivati, da nas ne izda, in biti čustveno dovolj daleč od drugih in neprodušno zaprti na kritičnem mestu, da je ne zavohajo. Tragedija trpečega bitja je predvsem v tem, da ne more deliti svoje muke z bližnjimi.
Osramotijo nas nasilje drugih, naša lastna šibkost, greh družinskih članov ali karkoli, za kar si mislimo, da bi morali preprečiti.
Družba, ki ne zna pomagati osramočenim, je obsojena na ponavljajoče muke in krivičnost, saj jim zapira usta. Šele ko postane skupnost sposobna pogledati tem stiskam  v obraz in to storiti brez prezira in pomilovanja,   bo sramujoči se človek spregovoril, poiskal podporo in se rešil. Nihče ne more razkriti razloga za svoj obupani sram, dokler ni na drugi strani sočutne priče.
Brez  predelave, brez soočenja s tem, kar smo doživeli ob osramotitivi, brez ponovne povezave s skupnostjo, iz katere smo se umaknili, ker smo se počutili drugačne, se življenje ne more spet vrniti v srce in dušo.
Knjiga je važna za vsako skupnost, ki želi razvijati sočutje in podporo med svojimi člani. Primerna pa je tudi za vsakogar izmed nas, ki svojega sramu ne pozna, ne priznava ali noče razkriti niti samemu sebi.
Brez dostojanstva je vsako življenje samo neuspešen boj z obupom.