nedelja, 17. marec 2013

Skoraj pomlad

Ne, nič kaj pomladno ni bilo včeraj v Mariboru, bril je hladen veter, na senčni strani ulic led in snežene krpe kot razsuti tovor zime povsod naokoli. A je brstel ta veličasten dan in zaslutila sem: skoraj je pomlad. Družbena pomlad. Naznanil jo je občni zbor Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije TRS, ki se je včeraj dopoldne odvijal v kinu Udarnik, in napovedala jo je fascinantna razstava 100 let slovenske umetnosti z naslovom Skoraj pomlad. Oba dogodka pečatita Maribor kot pomladno srce sprememb in napolnjujeta dušo z osveženim upanjem in radostjo.
Ob prihodu na občni zbor smo avtorji dobili zbornik enaindvajsetih premišljevanj o izhodih iz krize z naslovom Kam plovemo?, ki je dan prej izšel v imenitni zbirki AKTIVNI DRŽAVLJANI založbe Sanje. V njem smo trsovke in trsovci ter naši simpatizerji zarisali zgodovinsko sled, sled, ki ji je na zboru sprejeta programska deklaracija dala jasen in glasen naslov: Od neoliberalnega kapitalizma k demokratičnemu ekološkemu socializmu. Njen glavni snovalec, do včeraj predsednik Programskega sveta gibanja TRS dr. Dušan Plut, je s karizmatičnim govorom pribil naš skupni cilj: demokratični ekološki socializem. In poudaril, kar je zapisano tudi kot ena vodilnih misli na hrbtni strani našega zbornika Kam plovemo? : »Imamo vse objektivne pogoje, da postanemo ena od vodilnih in najbolj uspešnih trajnostnih držav! Torej?« Prvi članek v zborniku je spisala ljuba prijateljica in soustanoviteljica gibanja TRS dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič in z odločnimi, a milo lepo napisanimi besedami dala pomladni ton gibanju in čarobnemu mariborskemu dnevu: Zavrniti nesprejemljivo, izumiti neznano, ustvariti novo.


Zavrniti nesprejemljivo, izumiti neznano, ustvariti novo smo dolžni tako na družbeni ravni kot v osebnih življenjih, saj smo vredni dobrega in odličnega kot ljudje in kot državljanke/državljani Slovenije. Možno je, mogoče je, če bomo le hoteli! Skupaj, drug z drugim in drug za drugega. V jeziku soustvarjanja, novih vizij za dobro nas in vsega sveta. »Nimamo druge možnosti,« je zapisala Gabi na koncu tega toplega in pogumnega besedila: »Ne smemo se več bati niti jasnega zavračanja niti novega niti neznanega.« Hvala ti, Gabi, iz srca!
Prišla je pomlad vame tam v kinu Udarnik, ko sem predala predsedniško funkcijo – gibanje TRS sem ustanovila zato, da odpremo vrata, skozi katera naj vstopijo mladi ljudje, njihova je prihodnost! – in svojo majčko z logotipom TRS novi predsednici, mladi, izobraženi, razmišljujoči aktivni državljanki (in krščanski socialistki, s katero naju povezuje duh velikega pesnika Edvarda Kocbeka) Urški P. Černe. Urška je zame MOST. Most med generacijami, most med regijami, saj živi in deluje tako v Mariboru kot v Ljubljani, most med moškim in ženskim, most povezovanja in delovanja za našo skupno pomlad. Z njo kot predsednico sem jo včeraj slutila in zato odšla iz kina Udarnik pomirjena in srečna.
Radovednost me je gnala še na razstavo Skoraj pomlad, ki so jo pripravili ob zaključku Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Odhitela sem najprej na prvi del, na razstavo del 20. stoletja v Umetnostno galerijo Maribor, kjer sem se srečala z vrhunskimi slovenskimi umetnicami in umetniki od impresionizma do zadnjih del minulega stoletja iz različnih slovenskih galerij in v sveži postavitvi, ki odpira drugačen, nov pogled na našo vrhunsko likovno dediščino. Potem sem še tekla v nekdanji hotel Slavija, kjer so na vrhu, v mansardnem 11. nadstropju predstavljani umetniški objekti najrazličnejših vrst 21. stoletja. Bila sem očarana. Da sem lahko gledala meni tako ljubo sliko – eno te serije sem kupila jaz in drugo hči Ladeja, da krasita stanovanji z žarečo energijo -- Mateja Andraža Vogrinčiča (sina moje Gabi, kajpada!), avstralsko puščavo z desetinami kanglic, kar na stranišču, me je navdušilo. Tudi inteligentno se mi zdi, saj se v prostoru za umivanje rok zadržujemo pred sliko morda celo večkrat in dlje kot v kateri od galerijskih soban. In kanglice prav lepo sodijo k vodi, mar ne?
Ko sem šla proti železniški postaji, me je preblisnilo. Razstavljena dela 20. stoletja so mi v spominu ostala z dahom zaprtih prostorov, tale najnovejša, ki jih večine v Ljubljani sploh ne bi šla pogledat, pa so zavela kot lahna krila s pomladnim dihom. Ker so razstavljena v svetlem prostoru steklenih sten, da je pogled zaobjel širino sončnega sobotnega Maribora, svetloba je kipela noter in ven in občutek zračnosti, prosojnosti je bil očarljiv. Skoraj pomlad pravzaprav pomeni ta občutek živosti, svetlobe in zraka, možnosti dihanja s polnimi pljuči, zavedanja, da se bo kmalu vse osvežilo in bo po naših žilah bila nova kri.
Na vlaku proti Ljubljani sem prebrala prelepo knjižico filozofinje, ki me navdihuje od takrat, ko sem študirala njeno delo Jaz, ti, me, mi, prvo iz francoščine leta 1995 prevedeno v slovenščino, in jo spoznala, ko ga je predstavljala v Ljubljani, njo, ki me je potrdila v občutenju, spoštovanju in ljubljenju razlik med moškim in žensko, in me trajno zaznamovala s svojim unikatnim gledanjem na svet in (predvsem) ženske v njem. Tako drugače vidi, tako svojstveno diha velika Luce Irigaray! Njena knjižica Marijina skrivnost je hvalnica dihanju, zraku, svetlobi v nas, globoko v naši notranjosti, ki jo hrani tišina in jo govori molk. Je spev tej »skoraj pomladi«, ki postane spomlad tako, da smo resnično v sebi, sami svoji, in potem stopimo k drugemu in drugim ter ustvarimo božje, za katerega imamo ženske, kot piše Irigaray, »privilegirano nalogo pri prevzemanju odgovornosti za prihod božjega v svetu«. Kajti, ženske »imajo utemeljitveno vlogo, da postanejo duhovna substanca človeštva«. In sem prebirala še pomembno delo dr. Lenarta Škofa, ki je pravkar izšlo pri Slovenski matici, navdihnjeno z mišljenjem diha(nja) Luce Irigary, Etika diha in atmosfera politike. Škofovo knjigo sem podarila novi predsednici gibanja TRS Urški P. Černe. Ob sebi ima tri mlade podpredsednike, no, kar dve podpredsednici (Laro Jankovič in Laro Valič) in podpredsednika (Denisa Strikovića). Naj ta štiriperesna deteljica naznanja srečo v naših družbenih logih kot njena sestra na zelenih travnikih!
Prihaja drugačen čas. Prihaja čas boginj, govorijo, ženski čas, pišejo o prihodnosti. Tudi draga Luce Irigaray: »Prihodnost, ki jo še čakamo – prihodnost navzočnosti ženske. Ženska, ki je časovni most med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo in most v prostoru med vsemi kulturami sveta, zahvaljujoč svoji (…) skrbi za dih in oživljajoči navdih, ki ju ni mogoče skrčiti na nobeno osebo ali stvar.« Skoraj pomad!

P.S. Pravkar sem slišala po radiu neuradno vest, da je na županskih volitvah zmagal sociolog Andrej Fištravec, kandidat vstajnikov, človek velike socialne občutljivosti, ki gleda v isto smer kot TRS. Hura! V Mariboru je res že skoraj pomlad!