nedelja, 31. marec 2013

KUHINJSKA MEDITACIJA

»Aleluja!« sem vzklikala, medtem ko sem lupila, rezala, sekljala, kuhala, mešala zelenjavo in dodajala številne začimbe – le ščepec, le ščepec, da ne prekrije okusa slastne domače zelenjave iz eko zabojčka – v svojo znamenito zelenjavno juho za današnji praznik, in sekljala rdeče zelje, ribala jabolko, dušila, zalivala z rdečim vinom, mrcvarila česen, ga vrgla na segreto maslo in nanj narezan kuhan krompir, brž posipala z rožmarinom, da je zadišalo po celi kuhinji … In tako dve uri. Medtem je prišel brat na obisk, popravil cev pri sesalcu, sedel za nekaj minut za kuhinjsko mizo, mati prednica mu je rekla, da naj gleda, kako kuham juho … Brat pa je spustil malo predavanje o emancipaciji, ki da je uničila naše družine. Odkar hočejo ženske biti boksarke, direktorice, nogometašice … in ne skrbijo več za dom, ne kuhajo, ne sprehajajo otrok, ne poslušajo utrujenega moža, ki pride iz službe … od takrat družine propadajo, ločitev je vse več … "Tudi jaz sem ena izmed njih, tudi jaz,« sem mu rekla. On je kmalu odšel, ne da bi mamo kaj vprašal, ne da bi kaj vprašal mene, hitel je nečemu naproti, jaz pa sem padla globoko vase …

Srečna sem, ko kuham za svojo mamo in kdaj pa kdaj še za otroke in vnuke, to je zame praznik. Ure tečejo, jaz lupim, režem, sekljam, mešam … in se zahvaljujem za življenje, za srečo, da imam dve tako krasni hčeri, da imam tri čarobne vnuke, da živim polno življenje in sem izpolnjena. Čas kuhanja je radostni čas. Čas z družino je blagoslovljeni čas, še posebej danes, ko vzklikam: «Aleluja! Jezus je vstal, Jezus živi!« Kako vstali Jezus nagovarja mojo dušo, ne bom pisala, ker želim povedati nekaj drugega. Nadaljevati stavek: »Tudi jaz sem ena izmed njih, tudi jaz.« Ko sem imela dvajset, trideset in štirideset let, me je zanimalo vse drugo, samo lupljenje, rezanje, sekljanje ne tako zares kot danes. Je bilo potrebno diplomirati, pa magistrirati, pa doktorirati, pa pisati učbenike in članke, pa hoditi na sestanke, pa vpeljati etiko med fakultetne predmete pa vzgojo za medije pa hoditi na Novo revijo pa … Dom? Družina? Ognjišče je grela moja mama, s čustveno in duhovno vsebino nas je objemal oče, romantičnost je prižgal moj najljubši bivši mož, strast je razžarel do kosti oče najljubše najmlajše, razum so mojstrili ugledni profesorji, umetniški čut vzgajali še drugi moški … Dom? Družina?
Ena mojih velikih človeških vzornic je bila in ostaja filmska in gledališka igralka Liv Ullmann, tudi pisateljica. Svetovno znana in priznana je v nekem intervjuju na vprašanje, kaj ji pomeni slava, odgovorila nekako takole: »Slava? Slava je čisto navaden dim. A da to lahko rečeš, moraš biti najprej zares – slaven.«
Da danes predano in hvaležno lupim, režem, sekljam in kuham, je posledica tega, da tega nisem delala, ko sem imela dvajset, trideset, štirideset let. Zdaj šele vem. Po vseh prejšnjih izkušnjah, ki so se morale zgoditi, da so me sestavile in zlile v celoto, iz katere danes diha zavedanja, kako pomembna je družina in kako dragocen je dom. In da je najpomembnejši čas, ki ga darujemo za ustvarjanje bližine, kar je opredelitev srečne družine in toplega doma. Kot sem napisala v kolumni v februarski reviji VIVA, pa vam kar pripenjam tule, da boste imeli na enem mestu izpoved o tem, kar danes vem, in včasih nisem. Ker danes sem, kar sem takrat postajala. Bogu hvala za vse, kar sem počela in še počnem, najbolj pa za bližino, ki me hrani kot sveto obhajilo. Aleluja!
Tole sem pod naslovom Bližina in čas napisala za VIVO: “Kdaj si zadnjič naredil nekaj prvič? sprašuje pojoč Andrej Šifrer in se sprašujem jaz, odkar skušam živeti zavestno in uresničevati svoje vodilo: Učim se, torej sem. Pa se nama je s prijateljem nehote posrečilo nekaj narediti prvič prav na novega leta dan. Juhej! sva zavriskala, ko sva opazila – slaveč Silvestrovo doma, oblečena v trenirke, grizljajoča sire vseh sort in božanski kruh, srkajoč omamni porto, ki ga obožujeva – da sploh nisva registrirala odbite polnočne ure in začetka leta 2013. Tako živahno sva se namreč pogovarjala, brez prižgane televizije ali radia, pri zaprtih oknih, da hrumenja silvestrske noči nisva slišala, in se nama je čas ustavil. Kadar je bližina pristna in srce odprto za drugega, kadar jaz molči, ker z iskreno radovednostjo posluša ti, takrat ni ne časa ne prostora. Je skrivnostna prisotnost biti, v kateri ega ni, temveč to, kar v resnici globoko v sebi smo: večnost Živega.
Ko se dete rodi, lahko preživi, ker občuti bližino matere, očeta, pomembnega drugega. Občuti dotik, dih, vonj znane kože in domač utrip srca v varnem naročju. In sliši glasove, ki jih je poslušalo v maternici. Ko je nemški kralj, pozabila sem že, kateri, pred stoletji izvajal poskus o tem, da je nemščina naraven jezik vsega človeštva, je zbral dojenčke z različnih krajev sveta in ukazal negovalkam, da se jih ne smejo ne dotikati ne govoriti z njimi. Zagotovo bo potem njihova prva beseda - nemška! A te prve besede ni bilo. Prav vsi dojenčki so v nekaj mesecih umrli. Brez bližine nam živeti ni!
Bližina je vrhunska kvaliteta medčloveških odnosov. Paradoksalno je, da se nam kaže kot brezčasnost, a zanjo od vsega potrebujemo največ – časa! Zato pravijo, da so si najbolj blizu bratje in sestre, saj skupaj preživijo največ časa. Če ga. V dobi digitalne tehnologije, kjer imajo otroci pogosto raje prenosne telefone in računalnike kot brate in sestre, in mislijo, da so virtualni svetovi na ekranih veliko zanimivejši od realnih medosebnih druženj, se izgublja pomen bližine. Ki je ni, ker ne starši ne otroci ne vzgojitelji in učitelji ne investirajo dovolj časa v bližino. Tudi odrasli nismo na boljšem: zdravniki, ki bi morali za ustrezno diagnozo poslušati zgodbo našega življenja, za to nimajo časa. Pogovoru je namenjenih nekaj minut, v katerih človeka ni mogoče spoznati, kaj šele vzpostaviti bližino z njim! Premnogi šefi v službah zadnja desetletja svojih delavcev in uslužbencev osebno sploh ne poznajo več. Tudi sosedski odnosi izgubljajo zaupljivost in občutek bližine. Da o razdalji med ljudmi in politiki ne govorimo. Če že komunicirajo z nami, državljankami in državljani, potem nam predvsem govorijo, kako se mudi, kako je ura pet do dvanajstih ali že čez, kako nujno in po hitrih postopkih moramo sprejeti zakone in odločitve, usodnega pomena za naše življenje. Namesto da bi si za to, kdo smo in kam hočemo, vzeli veliko, največ prav -- časa!
Množični mediji, ti najpomembnejši oblikovalci pomenov in smislov, ki jim sledimo, nas ne nagovarjajo, da bi preživeli več časa v miru sami s seboj in drug z drugim. Prav nasprotno! Še tisto malo prostega časa, ki ga imamo po predolgih službenih dneh na voljo, begamo sem in tja. Očetje in matere, babice in dedki se spreminjamo v taksi službe za razvoz otrok na najrazličnejše zunajšolske dejavnosti. Konce tednov številne družine ne preživljajo več na skupnih izletih in ob mizi z družabnimi igrami, pesmijo ali molitvijo, temveč v nakupovalnih centrih, kjer niso skupaj, temveč vsak sam zaziban v svoj potrošniški svet. Ko sem bila mlada mamica, sem že prebirala v ženskem časopisju izjave slavnih filmskih igralk, manekenk, pevk o tem, da imajo malo časa za otroke, ampak ga pa takrat, ko so z njimi, preživljajo kvalitetno.
In sem nasedla. Na čer teh floskul o kvalitetnem času ter bila premalo časa s partnerji in otroki. Mlada še nisem dojela, da čas merimo z merilno enoto ur. Bližina ne terja samo dolgih ur fizične prisotnosti, zahteva leta in leta zvestobe, v kateri je najpomembnejša časovna razpoložljivost. Da sem zate na razpolago. In da si ti na razpolago zame. Da sva drug z drugim v pogovoru, v poslušanju, v tišini, v mirovanju. V objemanju in ljubezni. Samo ta čas je pomemben, ko umiramo; to, kar smo dali in dobili v tem času bližine je edina vredna prtljaga za potovanje skozi vrata smrti v razsežja skrivnosti, kamor pripotujemo vsi.”