nedelja, 10. marec 2013

Kratka inventura dolgega tedna zanimivih doživetij

Pritožujete se posamezne bralke, da sem premalo na spletni strani in FB. Joj, kako naj bi bila, ko pa je življenje tako gosto in se toliko dogaja, v meni in zunaj mene, da komaj dohajam. Prihajajoči torek boste lahko brale v Jani, kako smo minuli torek, 5. marca, praznovale moj 65. rojstni dan Mance z vseh koncev in krajev Slovenije. Bilo je prisrčno, radoživo, vse Mance pa simpatične, vesele, prijazne … Ene same Mance ni bilo, ki bi bila zoprna, zafnana, ne. Kot da smo Mance res iz bolj preprostega, srčnega testa, hura! Celo najmlajša, ljubka leto in pol mlada Manca, se je smehljala, me držala za roko in se z nami fotografirala brez strahu, kar je zelo nenavadno za malčico njenih let. Pač Manca!

Kaj me je najbolj ganilo na tem veselem mančevskem srečanju v meni najljubši kavarni Union, so me spraševali. Težko bi povedala, saj me je navduševalo prav vse. Hvaležna sem hotelu Union, ki nas je tako prijazno gostil in poskrbel presenečenje za vse: ogromno slastno torto, ki smo jo Mance z veseljem pojedle in zalile s kozarčkom penine. Klepetale smo in se fotkale, saj so si Mance želele spomin na ta dan, ko smo se prvič zbrale v tako velikem številu. Nas je bilo 40 ali morda 50? Toliko Manc ni bilo na svetu dolgo let, ko sem samevala sama samcata, Manca edina in zato žalostna … Še leta 1992 je bilo Manc le za vzorec – 39, je povedala simpatična Manca, moja bivša (odlična!) študentka novinarstva. Lani, leta 2012, pa jih je bilo z imenom Manca poimenovanih že kar 2 577! Kar lepo število staršev je navdihnila Manca Koširjeva, ki je imela v devetdesetih letih priljubljeno televizijsko oddajo Moški, ženske, po časopisih, na ekranu in po radiu jo pa še vedno lahko zasledite. V različnih vlogah in ob najrazličnejših priložnostih – Mance znamo povedati, kar si mislimo in kar občutimo, zato novinarji z nami pač nimajo težkega dela, ha, ha …
Posebno doživetje minulega tedna je bilo podeljevanje znakov »Šolski ekovrt«, ki se je zgodilo v četrtek, 7. 3., na Ministrstvu za šolstvo v Ljubljani po seminarju Šolskih ekovrtov, na katerem se je več kot sto učiteljic in učiteljev ter ravnateljev učilo pridelave sadik in odbiranja semen, ohranjanja avtohtonih sort, spomladanskega priprave vrta ipd. Toliko pozitivne energije, odprtih src in naročij je redkokdaj občutiti v prostorih tega ministrstva! In takega pozitivnega, za Slovenijo in vse prebivalce koristnega in lepega gibanja, kot je gojenje šolskih ekovrtov, tudi ni najti v nobenem šolskem kurikulumu. Obdelovati vrt, skrbeti za posajeno in poflancano, zalivati, obrezovati, rezati in shranjevati, pa pojesti z lastnimi rokami pridelano zelenjavo in sadje, ter pri tem opazovati rojstvo, rast, minevanje in smrt, pa ponovno ozelenitev spomladi in počitek pozimi, to je najboljša šola za življenje, kar jih obstaja! Ker otroci neposredno doživijo življenjski krog od začetka do konca in ponovnega začetka. Vzljubijo mati zemljo in znajo spoštovati njene plodove. Se naučijo preživeti v naravi in drug z drugim. Iz JAZ začeti dihati skupaj, za preživetje nujni MI. Sodelovati in sočustvovati, se zavedati pomena vsega živega, kar diha. Tega se je vredno učiti, tega. Bravo Inštitut za trajnostni razvoj za vaš izjemen projekt, vreden največjih. Več poglejte na www.solskiekovrt.si in zaželeli si boste sodelovati tudi sami, prek otrok, vnukov ali lastnih pridnih rok.
Ah, pa še eno doživetje moram omeniti. Revija Jana mi je za rojstni dan poklonila posebno, imenitno darilo. Povečano naslovno stran JANE z začetka leta 1971, na kateri je tale Manca. V torek boste videli remake te naslovnice, kakšen je videti isti fotomodel v podobnem stajlingu enainštirideset let kasneje. Fotografirala je odlična Maja Slavec, ki itak naredi iz vsake ženske  divo. Celo iz tega osebka, ki je pridrvel v atelje naravnost s podelitve znakov »Šolski ekovrt« in potem z umetnimi trepalnicami na vekah odhitel na festival Fabula (spet v Union, kam pa drugam!), kjer sem vodila pogovor o psihoanalizi in mitih.
Da o tem, kaj sem se vsega naučila ob hudo bolnih in mrtvih v hiši hospica niti ne govorim. Največ bi seveda imela povedati o lekcijah z mojo kmalu 99 letno materjo, ki je imenitna učiteljica potrpežljivosti, profesorica, kakršna se priliči, da se bom naučila, kar sem se prišla naučit na ta lep božanski svet. Vmes pa sem premišljevala in se spraševala in nato napisala sinopsis za referat na simpoziju Gibanja za svetovni etos Slovenije, ki bo v petek, 12. aprila v Cankarjevem domu. Že zdaj vas prijazno vabim, da se ga udeležite, vstop je prost. Moja malenkost bo pričevala, kar sem skicirala v sinopsisu. Tole:

UMIRANJE IN SMRT V LUČI SVETOVNEGA ETOSA

Iz duše pa, ki je središče vseh etičnih čustev,/ prihaja vse ravnanje človeka./ In zato je potrebno: kulturno delo.// Ne civilizacija ne izobrazba,/ pravi smisel je v kulturi srca. Srečko Kosovel
Številni premisleki o nujnosti svetovnega etosa se gibljejo v risu družbenega: miru med narodi in religijami, drugačne gospodarsko politične zasnove, vključenosti v šolski sitem ipd. Govor o umiranju in smrti v luči svetovnega etosa bo mislil v tem horizontu, hkrati pa vstopal v umevanje subjektivne ravni, na kateri se godi spreminjanje zavesti, v katero neizogibno sodi zavedanje minljivosti in smrtnosti mene, tebe, vsega bivajočega. Tudi zaradi naše smrtnosti je življenje sveto. Temeljno načelo svetovnega etosa, načelo humanosti, in ukaz človečnosti: »Ne ubijaj! Spoštuj življenje!« se namreč nanašajo na človekovo življenje od rojstva pa do smrti in tudi po njej, ko smo dolžni gojiti spoštljiv spomin in negovati dostojanstvo osebe tudi po njeni smrti. V tej luči bo tekla misel na to, kako smo v zahodnih družbah in na Slovenskem odstranili smrt iz vedenja o vsakdanjem življenju, jo odrinili na rob, v bolnišnice, domove za stare, hiralnice … Se je izogibamo v javnem diskurzu in medosebnih pogovorih, o njej beremo, gledamo in poslušamo v množičnih medijih predvsem senzacionalistične, katastrofične novice. Umiranje in smrt kot najbolj intimno osebno doživetje je v naši kulturi redko deležno pozornosti, razmišljanja in uvrščanja v subjektivni kot družbeni vrednotni kontekst. Nekaj malega v tej smeri bo skušalo postoriti moje besedilo, spisano na temelju etičnega razmisleka in pa prakse dolgoletne prostovoljke hospica, ki sem spremljala okoli dve stotinji umirajočih, da si upam trditi: Smrt je moja največja učiteljica življenja! Potemtakem tudi steber etosa.