nedelja, 03. februar 2013

Priznanje in spoštovanje

Gotovo sem bila v enem od svojih prejšnjih življenj zdravilka, se šalim, ko me kdo vpraša, zakaj me zdravljenje ljudi – in same sebe, kajpada! -- tako zelo zanima. Od otroštva. Ena mojih najljubših knjig je bila Naš zdravnik dr. Franja Smerduja, ki je izšla pri Prešernovi družbi leta 1963, se pravi pri mojih petnajstih. Še danes rada listam po njej, saj je spisana z modrostjo in zaupanjem v naravno zdravljenje (uporaba zelišča, primerne diete), njen ton pa je humanističen in obsegajoč ne le posameznika, temveč skupnosti in celoten svet. Kako dobro mi dene, ko v besedilu najdem pesem Srečka Kosovela in preberem zaključek kakega poglavja z modro mislijo, kot je denimo tale: ZA BESEDO »LJUBITI« JE »POMAGATI« NAJLEPŠA BESEDA NA SVETU! Takemu zdravniku pač zaupam!


»Študij medicine je v nekem pogledu kot bolezen. Trajalo je leta, preden sem se po njej povsem opomogla,« piše (tudi moja učiteljica) Rachel Naomi Remen v Zgodbah za kuhinjsko mizo -- bibliji za tiste, ki spremljamo težko bolne in umirajoče, pa za vse, ki jih zanima človek kot celostno bitje, enost duše, telesa in duha. Govori o »strojni« medicini, ki zdravi simptome, zna uporabljati vrhunsko tehnologijo, a zdravniki ne znajo (več) poslušati bolnika in zato ne slišijo njegove zgodbe. »Dolgo sem živela s prepričanjem«, piše, »da moja ljubezen ni pomembna, da sta moje znanje in veščina edino vredno, kar lahko ponudim kot zdravnica. Študij me je odvrnil od resnice. Medicina je enako blizu ljubezni kot znanosti, in njen odnos je pomemben tudi na samem robu življenja.« Čarobna beseda te vrhunske zdravnice in celiteljice ranjenih duš ni »vem«, temveč sta čarobni besedici dve: »Ne vem.«


 Potreba po moči, imeti vedno prav in zanikanje nemoči nas lahko dobesedno ubijejo. Izgorimo. Ali nas zadane kap. Dobimo raka … Tudi slovenski družinski zdravniki (oziroma zdravnice, ki so v večini) umrejo skoraj deset let prej kot povprečna Slovenka. Ker delajo v nemogočih razmerah in nimajo dovolj časa za bolnike, še manj pa ga imajo zase. So preutrujeni, ne morejo se spočiti in njihovo srce se zaradi obrambe pred trpljenjem drugih pogosto zapre. »Trpljenje se zdravi s sočutjem, ne s strokovnim znanjem,« opozarja R. N. Remen. Ona ve, ker je sama veliko trpela, že desetletja boleha za hudo črevesno boleznijo. Je ranjena zdravilka. »Modrost, pridobljena iz ran in lastnih izkušenj trpljenja, prebuja sposobnost zdravljenja«, ponavlja mnogokrat …
Spominjam se, kako sem bila prizadeta, ko so me pred leti kot prostovoljko hospica odslovili iz neke bolnišnice. Takrat sem postala še bolj pozorna na stiske »bogov v belem«. Ki delovanja hospica niso hoteli priznati. Če bi ga, bi morali priznati svojo nemoč. Iskala sem odgovore, kako je mogoče, da starega človeka, ki se bliža stoletnici in ga, bolnega, prestrašeni svojci pripeljejo na urgenco, priklopijo na aparate, mu porinejo cevke v nos, v goltanec, v zapestja … Ali da mladega, zavaljenega poslovneža, ki pije in kadi, ne podučijo, kako nevaren je njegov način življenja, temveč mu po nekaj minutah predpišejo zdravila za znižanje pritiska, za znižanje holesterola, za umiritev srčnega utripa, za … Je to medicinska znanost? Saj vendar ne morejo znanstveno dokazati, kako se prepletajo stranski učinki petih, šestih, sedmih zdravil. Pa jih imajo nekateri celo več kot deset! Verjamem, kar sem večkrat prebrala o najpogostejših vzrokih smrti: prve so srčne in žilne bolezni, sledi rak, na tretjem mestu pa so posledice neustrezne medicinske obravnave.
Zdaj vem, kar sem hotela vedeti: »Da se zdravniki lahko spoprimejo z negotovostjo, nemirom, neredom, zadrego bolnikov, morajo najprej spoznati negotovost, nemir, zmedo, zadrego pri sebi, v svojem življenju. Le če črpa neposredno iz svojih izkušenj, lahko zdravnik razume, kaj se dogaja z bolnikom«, ugotavlja prof. dr. Linden West, zgodovinar, psihoterapevt in andragog, avtor pomembne knjige Doctors on edge (Zdravniki na robu). Zato sem bila navdušena ob izvolitvi novega predsednika Zdravniške zbornice Slovenije, primarija Andreja Možine, dr. med.. V intervjujih je namreč povedal, da je sam prebolel raka. K sreči so ga ugotovili v zgodnji fazi in je bilo zdravljenje uspešno, a ostala je izkušnja, ki mu je spremenila pogled na bolne, tudi na umirajoče, predvsem pa na zdravniški poklic. Zato nas je z veseljem obiskal v hiši hospica in takoj je rekel DA, ko sem ga zaprosila, da bi imel prav on na našem dobrodelnem koncertu za hišo v Operi pozdravni nagovor. S hvaležnostjo ga citiram tule:
Dame in gospodje in vsi, ki v srcu dobro mislite!
Medicina dela čudeže. Spočeti življenje v epruveti ali presajati človeške organe, nič posebnega porečemo dandanes. Znanost, napredek in inovativna medicina kot da ne poznajo ovir. Zdi se, da medicina zmore vse. In vendarle, memento mori, tu kot da se je čas ustavil, kot da se stoletja ni nič spremenilo.Za zdravnika je ločnica med življenjem in smrtjo kot tančica. Pri svoji vnemi po premagovanju bolezni smrti zremo v oči skoraj sleherni dan, nikoli se ji ne uklonimo, za nas ostaja smrt naravni, a spoštljiv nasprotnik. In vendar pride tudi trenutek, ko moramo odnehati, položiti orožje in priznati poraz. Težko prenašamo poraze zdravniki, še teže zapuščamo bolnike, ki jim ne moremo več pomagati. Tako smo se zavezali Hipokratu. In če to že moramo storiti, nam je v veliko olajšanje, če umirajočega bolnika prepustimo v oskrbo čutečim ljudem, ki se smrti ne bojijo, ki jo jemljejo kot naravno dejanje in ki znajo ustvariti okolje, kjer umirajoči živi polno življenje vse do zadnjega diha in se spoštljivo poslovi v vsem svojem dostojanstvu. In to je Hospic.
Zdravniška zbornica Slovenije in slovenski zdravniki podpiramo umestitev projekta HOSPIC v nacionalne programe. Prepričani smo, da so vsi odgovorni v državi to prepoznali kot dano nujnost in da je le vprašanje časa, kdaj bo hospic zaživel in postal uveljavljen. Danes v Ljubljani, jutri v Mariboru, čez čas po vsej Sloveniji. Slovenci si to preprosto zaslužimo.
Prof. Manci Košir in vsem zanesenjakom prostovoljcem bomo tudi v bodoče stali ob strani, hkrati pa vam v imenu slovenskih zdravnikov izražam iskreno priznanje, spoštovanje in občudovanje za vaše plemenito poslanstvo.

Priznanje in spoštovanje našemu poslanstvu je izrekel primarij Možina. In mi ju izrekamo vsem zdravnikom in zdravnicam, ki razumejo, kar naj bi razumel slehernik: da je življenje sveto od prvega vdiha do poslednjega izdiha in da je skrb za človekovo dostojanstvo osnova sočutja, zdravljenja in spoštovanja. Spoštovanja drugih in samega sebe.