torek, 26. februar 2013

POT OTROŠTVA MALEGA DREVESCA

Pred kratkim je pri založbi Chiara v Ljubljani izšla čudovita knjiga Forresta Carterja o dečku, ki je izgubil starša, in sta ga posvojila indijanska babica in dedek ter ga vzgajala z ljubeznijo in modrostjo v duhu povezanosti z naravo. Knjiga je ogrela moje srce, da sem z največjim veseljem spisala besedilo za njeno srečno pot med bralce. Ki naj bomo tako odrasli kot otroci, saj večina prebivalstva tim. »razvitega sveta« trpi zaradi odtujitve od narave, zato tudi od samih sebe. Pot otroštva Malega drevesca nam bo pokazala pravo smer, v katero naj gledamo, pravo pot, po kateri naj hodimo, da se bomo zacelili. In se prepletli v (od)rešilno Eno.

Kako topla, srčna, humorna in lepa je pripoved o vzgoji in odraščanju petletne sirote, ki sta jo vzela k sebi indijanska dedek in babica! Malo drevesce z njuno ljubečo pozornostjo in modrostjo raste v svobodno, odgovorno, delovno in od narave očarano bitje, ki se počuti vredno zaupanja. Malo drevesce slavi rojstni dan poleti, zato je to po čerokijevskih običajih njegov letni čas. V tem času je navada, da slavljenec izve več o svojem rojstnem kraju, o delu očeta in ljubezni matere. Babica Malemu drevescu takrat pove, da ima veliko srečo. Ker je edinstven med sto milijoni otrok. Saj je rojen iz narave, Mon-o-lah, zato ima številne sestre in brate. Kajti v naravi je vse živo, vse ima svojo dušo in pomen za tkanino Življenja. Vse je povezano in vse prepleteno v Eno. »Izredno malo je izbrancev, ki imajo popolno ljubezen dreves, ptic, voda, dežja in vetra,« je srečen Malo drevesce, ko mu babica pove, da se lahko, dokler bo živ, zateče k njim. Zdaj ve: »Če se drugi otroci po smrti svojih staršev počutijo osamljene, se jaz nikoli ne bom.«
Malo drevesce živi v hiši ob potoku, kjer čas teče počasi in ljudje ne govorijo veliko. Dedek potarna, da je na tem svetu preveč besed. A dečka kljub temu spodbuja k učenju besed, da se jih nauči vsak teden pet novih. Knjige so dragocenost, čeprav dedek ne zna brati. Zato pa babica počasi bere gospoda Shakespearja in druge mojstre moškima, ki tovorita vsak mesec olje iz oddaljene trgovine in knjige iz knjižnice. Bistveno v življenju namreč je, ali je kaj smiselno ali ni. In to, kar je smiselno, je vredno spoštovanja in razumevanja. Se pravi ljubezni. Ljubezni, ki je ni, če ni pravega razumevanja. Če ni sorodnosti občutij med ljudmi.
Sodobni čas je čas osamljenih ljudi, ki nimajo več stika s svojo dušo, ker se ne prepoznajo kot del narave. Ne razumejo, da vse mineva in nič ne umre, saj je Duh uma večen in je smrt naravni del življenja. Zato babica in dedek umreta zavestno in z obrednim sporočilom: »Čakali te bomo. Vse je dobro.« V tem svetu potrošniškega materializma in odtujenosti smo potrebni vzgoje, kakršno je imel Malo drevesce. Modrosti njegovih ljudi. In ljubezni, ki nikoli ne mine. Knjiga Pot otroštva Malega drevesca nas toplo objema in kaže pravo smer, pot, na katero se moramo vrniti, če želimo, da bomo preživeli. Arogantno izkoriščanje narave nam že vrača za pohlep in grabežljivost. Preživeli bomo le, nas učijo Indijanci, če se ponovno povežemo v skupnosti, se naučimo spoštovanja narave in vzamemo od nje le toliko, kolikor potrebujemo. S hvaležnostjo in ponižnostjo pred veličino in lepoto Življenja.
Pot odraščanja Malega drevesca je knjiga, za katero želim, da bi si jo podajali kot v morju najdeno steklenico s pomembnim sporočilom. Da bi se obdarovali z njo, se o njej pogovarjali doma, pa v vrtcih in šolah, jo imeli v vseh slovenskih knjižnicah in tam, kjer je njeno pravo mesto: v svojem srcu. To ima velik smisel!