nedelja, 24. februar 2013

Hvala, Telekom Slovenije!

Rudolf Skobe: »Ker je življenje pomembno do zadnjega trenutka.«


Živimo v prelomnih časih, ko družbeni in osebni vzorci bivanja pokajo po šivih, staro težko lovi sapo, novo pa se počasi, počasi rojeva in v svojem naročju prinaša upanje za boljše življenje. Ne boljše v materialnem smislu, temveč boljše v smislu človečnosti. V zavedanje, kaj je zares pomembno za človeka in svet, se prebuja vse več ljudi, zato tudi več skupnosti, organizacij, podjetij. Ključna beseda novega časa je prepletenost vseh v skupno mrežo, za katero smo tudi osebno odgovorni. Kajti to, kar sem in kakor delujem, vpliva na moje okolje. In obratno.

Gledam skozi okno, v slepečo belino svežega snega. Lepa je ta belina, a me tudi skrbi, saj živim v stolpnici brez garaž, in so naši avtomobili na zasneženem dvorišču. Se bom lahko jutri pripeljala do hiše hospica na dežurstvo, potem še v trgovino po špecarijo, pa dan kasneje k vnukom na obisk? Grem na balkon in zavriskam: Juhej! Tako kot včeraj so tudi danes stanovalci moškega spola različnih starosti poprijeli za lopate in sčistili dvorišče in avtomobile. Skupinsko redno odmetavanje snega je novost. Pravzaprav ni novost, je le prebujena, pod odejo naglice, pomanjkanja časa in slabih medsosedskih odnosov minulih dveh desetletij zaspana solidarnost. V socialističnih časih je bilo samoumevno, da so sosedje čistili dvorišče, ženske prinašale vroč čaj in kaj ostrega za ogrevanje, da nismo imeli s parkiranjem pozimi nobenih težav. Potem so začeli ljudje čistiti vsak svoje »ugrabljeno« ozemlje za parkiranje, postavljati nanj zaboje in nadzorovati, da jih ne bi kdo odstranil ali si celo drznil zapeljati na »njihov« očiščen prostor. Dokler se pred dvema (tremi?) leti v našo stolpnico ni preselila mlada družina z občutkom za skupnost. Take prave krščanske duše. Oče se je nemudoma vključil v delo hišnega sveta in ko je zapadel sneg, smo na vhodnih vratih prebrali razglas: »Čistilna akcija! Jutri ob 11. uri se zberemo na dvorišču z lopatami in očistimo sneg.« Od takrat nimamo več problemov z zasneženim dvoriščem. Nauk te zgodbe je spodbuden: Kaj lahko naredi en sam človek? Reši stotinjo prebivalcev hudih zimskih skrbi!
In tako lahko rešujejo in odrešujejo tudi drugi srčni, sočutni, solidarni, odgovorni posamezniki. Posebej učinkoviti so v podjetjih, v katerih gojijo družbeno odgovornost. V zadnji kolumni sem zapela hvalnico enemu najbolj odgovornih podjetij na Slovenskem, Si.mobilu. Ki sem se zaljubila vanj zaradi sistematičnega ohranjanja čistih voda, tega – poleg zraka -- najpomembnejšega javnega dobra. In minulo sredo, 20. februarja, sem bila ganjena še zaradi enega podjetja, zaradi Telekoma Slovenije, ki je svojo družbeno odgovornost pokazal s podporo mojemu drugemu domu -- hiši hospica.
Njihova dobrodelna in velikodušna gesta – donacija kar 20 000 €! – se je zgodila v pravem času. Ko v hiši spet obupujemo zaradi mlatenja prazne slame in metanja peska v oči javnosti dveh ministrov, zdravstvenega in ministra za socialo, ki sta nas pred časom obiskala. Smo upali, da prihajata pred razpadom vlade z rešitvijo za hišo hospica kot eno svojih redkih dobrih novic, a smo bili hudo razočarani. Minister Gantar je celo preklical pogodbo s koncesionarjem, s katerim smo bili že dogovorjeni, in je minister sam lastno ročno podpisal pogodbo z njim, da bomo v prehodnem času, dokler ne dobimo koncesije, preko njega črpali zdravstvena sredstva za delovanje hiše. Pa tak minister s figo v žepu!
Zato pa je predsednik uprave Telekoma Rudolf Skobe obranil držo častnega moža. Pred predajo čeka predsednici Slovenskega društva hospic Tatjani Fink je imel govor, vreden velikih. Najprej je pojasnil, zakaj Telekom sledi družbeni odgovornosti: »Družbeno odgovorna podjetja so tista, ki uspejo oblikovati takšno poslovno kulturo in principe poslovanja, da s svojo rastjo in razvojem zagotavljajo razvoj tudi širše družbe. S ponosom lahko potrdim, da Telekom Slovenije sodi mednje. Zavedamo se pomena športa in kulture za razvoj nacionalne identitete, za oblikovanje vzornikov mladim generacijam, zavedamo se pomena izobraževanja in znanosti za sodobno in hitro se razvijajočo družbo, zavedamo se, da sta razvita medicina in posledično dobro zdravje osnovni pogoj za uspešno družbo kot celoto in da je srčnost oz. humanitarnost nuja v teh kriznih časih.«
Potem pa pojasnil, zakaj so se odločili donirati hiši hospica. Te besede so se vpisale v moje srce tudi zato, ker jih je Rudolf Skobe izrekel tako prepričljivo: »Tenkočutno smo prisluhnili dogajanjem v zvezi s slovensko hišo hospica. Tako kot potrebujemo nego in pomoč, ko vstopimo na ta svet, jo največkrat potrebujemo tudi takrat, ko odhajamo. Prepričani smo, da je sistemsko organizirana skrb za tiste, ki so tej družbi že dali svoje znanje, kreativnost, ideje, ljubezen in energijo, odgovoren odziv na njihove težave, bolezni in nemoč v njihovih zadnjih trenutkih. Ne nazadnje je tudi smrt, naj se sliši še tako nesprejemljivo, del življenja. Da bi ohranili nemoteno delovanje tudi v prihodnje, Telekom Slovenije hiši hospica donira 20.000 evrov. Zato, ker je življenje pomembno do zadnjega trenutka.«
Hvaležna in ganjena sem stisnila roko predsedniku uprave Telekoma. In se vprašala, kaj se bo zgodilo z odgovornimi z ministrstva, ki se ne zavedajo pomena življenja do zadnjega trenutka. Kako bodo umirali oni? Morda pa mislijo, da so nesmrtni, in da minljivost ne bo vzela ne njihovih položajev ne njihovega življenja? Ali pa sploh ne mislijo …
P. S. Uradno sta na fotografiji ob predaji čeka Rudolf Skobe in Tatjana Fink. A na tejle spletni strani hoče biti neuradna fotka. Nasmeh dveh žensk, ki sta pomagali »zakuhati« donacijo: Darinka Pavlič Komien, vodja Telekomove službe za odnose z javnostmi, in prostovoljka hospica Manca