nedelja, 13. januar 2013

Porteti

Včeraj sem bila na premieri tretjega dela gledališke igre PORTRETI dramaturginje (ki je v tej predstavi mnogo več kot to!) Uršule Cetinski in karizmatičnega režiserja Vita Tauferja ter igralcev Slovenskega mladinskega gledališča z dvema gostjama. Osrednja, povezovalna osebnost je gostja, ljuba mi Desica Mila, vsem znana pod imenom Desa Muck. Na predstavo sem šla predvsem zaradi nje. Pa tudi zaradi teme, ki je stalnice mojega vsakodnevnega življenja in premišljanja s knjigami in ljudmi: Kaj je sreča? Kdo so srečni ljudje? O teh zadnja desetletja dela množico raziskav tim. pozitivna psihologija, ki jo – končno! – zanima prav to. Ne več depresije, patologije takšne in drugačne, temveč to, kaj je potrebno za srečo in kako delujejo možgani, ko smo srečni. Moj največji vzornik
Njegova svetost Dalajlama itak piše in govori o sreči in srečnosti že vse življenje, pač v budistični tradiciji, kako se izogniti trpljenju. Kaj je po mnenju znanstvenikov in mojih lastnih izkušnjah nujno za srečo, pišem v kolumni v reviji VIVA, pod naslovom SREČA SO SREČANJA. V njej ugotavljam, česar mlada nikakor nisem dojela. Takrat, ko sem za Sartrom ponavljala: Pekel so drugi. Drugi nam omejujejo svobodo, drugi nam hočejo vsiliti svoja mnenja, predstave in zahteve, kakšni naj bi bili in kdo naj bi postali, drugi nas silijo … Zdaj že dolgo vem: Pekel niso drugi. Pekel je, če drugih ni!
Kot prikovana sem včeraj sedela v improviziranem televizijskem studiu mladinskega gledališča v Ljubljani in pozorno poslušala/gledala voditeljico televizijskega pogovornega šova Deso Muck in njene tri goste: Olgo Kacjan v vlogi pevke Marije mojih let, Marino (scenaristko in še marsikaj) druge gostje Mojce Partljič -- ja, ja, je hčerka Toneta Partljiča, ki jo je kajpada tudi prišel občudovat – in kirurga Toneta, ki ga je odigral Matija Vastl tako prepričljivo, da sem na začetku mislila, da sploh ni igralec, temveč introvertirani zdravnik lastno sedeče. Poslušala sem Desina (se pravi Uršule Cetinski) vprašanja in pozorno sledila odgovorom, ki so jih povedali ljudje iz kosti in mesa, živeči med nami, za sosednjim vogalom ali pa nedaleč stran. Bili smo torej sredi resničnega življenja voajerji, ki nismo gledali le ali predvsem drugih, temveč se potapljali vase in premišljevali, kaj bi mi odgovorili, če bi nas nekdo takole prostodušno »zasliševal« …
Bi odgovarjali po resnici ali bi pozirali, si nadeli masko srečnosti in odigrali vlogo, ki jo voditeljica od nas pričakuje? Bi nas zaneslo s poti in bi bleknili kaj, kar bi razkrilo naše ranjeno otroštvo in bolečine, ki še vedno znova kljuvajo v duši in se razbolijo, ko nekdo s svojo radovednostjo pritisne nanje? Bi se delali, da smo čisto okej, pri tem pa sami sebi govorili, joj, samo da me ne bi vprašala, ali sem otroka posvojila, ali sem ločen, ali sem kdaj tudi jaz pila, ali sem pošteno zaslužil svoj denar, ali resno mislim tisto o tridesetih centimetrih dolgem, ko poudarjam seks in kar naprej govorim šale o njem ????
Devet portretov kaže devet različnih ljudi. In v tem je dragocenost teatra, da nam vedno znova slika edinstvenost sleherne usode in enkratnost vsakega obraza … Pravzaprav je v tem največja dragocenost življenja samega! Biologi in zoologi trdijo, da bo življenje izumrlo, ko ne bo več raznolikega rastlinja in živalstva. A povsem enako velja za človeško vrsto: uniformiranost ubija, siljenje v kalupe in od kapitala, prepletenega z množičnimi mediji, vsiljene potrošniške vzorce – samo da bomo vse prodali, samo da bodo dobički še večji in še višji! – jemlje ljudem avtentičnost in svojskost, ki nas dela to, kar zares smo. Raznolikost kultur, ras, veroizpovedi, spolov in spolnih praks, sanj in sanjarij, hrepenenj in želja …ta različnost plemeniti človeški rod. Brez nje bomo vsi Kitajci, širijo prispodobo zaskrbljeni opazovalci sveta, v katerem se kaže dominacija izkoriščanja in enačenja. Enako z enakim pa se ne obrusi, ampak le potrjuje isto. V enakem in istem življenje zamre, ker ni sprememb, ni kresanja mnenj, ni dialoga.
Prav dialog je pritegnil režiserja Vita Tauferja, ki pozna antično gledališče in njegov svet, utemeljen na dialogu. Smo danes sploh še sposobni pravega dialoga? Ali zares sprašujemo drug drugega iz zanimanja za TI in ne le kot izgovarjanje iztočnice za JAZ? Odgovornost je tam, kjer je resnično odgovarjanje. Tega pa ni, če ni naslavljanja z relevantnimi vprašanji.
Včeraj nisem šla spat, temveč sem šla v posteljo, ko je bilo že danes. Ker sem imela preveč vprašanj v glavi in se odgovarjanje nanje ni hotelo ustaviti. Slaba popotnica za mirno spanje, ha, ha … In najlepši kompliment za dobro gledališko predstavo!

foto: Slovensko mladinsko gledališče