sreda, 16. januar 2013

Nismo rojeni za trpljenje

Bolečina duše vznikne zato, ker rojevamo novega sebe. Če ga sprejmemo, postanemo nov človek. Raffaele Morelli
Česa je mnoge ljudi najbolj strah? Bojimo se trpljenja, bojimo se bolečin, še bolj duševnih kot telesnih. V slovenščini – hvala založbi Eno iz Nove Gorice! – smo dobili prevod imenitnega dela, ki nam odpira oko, jasni pogled in ozavešča videnje, kako iz bolečine. Na hrbtni strani knjige Nismo rojeni za trpljenje je odlično povzeto sporočilo: »Sporočilo knjige Raffaela Morellija, slavnega italijanskega zdravnika, psihoterapevta jungovske šole, avtorja številnih priljubljenih knjig o temnih in svetlih straneh človekove duše in enega največjih zagovornikov človekove celovitosti, enosti duše in telesa, prepletenosti vidnega in nevidnega, šibkosti zavednega in moči senc, ki se jih bojimo, je nadvse preprosto, a tudi revolucionarno: Kadar začutimo bolečino, se ji nikar ne izogibajmo, ne potlačimo je in ne spopadajmo se z njo, ampak se ji predajmo. Opazujmo jo, ne da bi jo hoteli pojasniti ali poiskati vzrok zanjo, živimo jo, ne da bi jo hoteli odtegniti in ne da bi se ji upirali, dovolimo ji, da nas premaga, kajti zbledela bo sama, potem ko nam bo predala globok nauk, ki nas bo prerodil in na novo osmislil naše življenje.«

Že dolgo me ni kakšna knjig tako globinsko potolažila kot Nismo rojeni za trpljenje zdravnika za dušo Morellija. Prek izkustvenih uvidov in primerov iz bogate prakse nas avtor vodi v odkrivanje poti, po kateri naj iz semena, kar ob rojstvu smo, zrastemo v rastlino, ki je v tem semenu zapisana, narisana. Je naša resnična narava in njen zapis je v duši od nekdaj. Nezavedno nam prek sanj, bolečin in trpljenja, prek nenavadnih dogodkov in trenutkov zjasnitve piše pisma. V njih je skrito sporočilo, kdo zares smo. In spodbuda -- pogosto boleča, strašna, tudi smrtno grozna! – naj vendar postanemo to, kar smo. Morelli rad citira svoje duhovne učitelje, med njimi cesarja in filozofa nekoč veličastnega Rima Marka Avrelija: Zapomni si, da vse niti vleče skrita stvar v nas: stvar, ki nam daje besede, ki nam daje življenje in ne nazadnje, ki nas dela ljudi.« Pošilja nam ta skrita »stvar« najpomembnejša vprašanja: Kaj želi depresija od mene? Kam me želi peljati? Kaj želi nespečnost, da storim? Kakšne projekte ima moja duša z mano, glede na to, da mi pošilja napade panike? Kam želi priti? Kaj želi storiti z menoj?
Da bi se prebudili, pridejo bolezni, bolečine, trpljenje. Ker je naš ego blokiral pretok energije, s katero bi avtentično bivali to, kar je v nas položeno, našo resnično, pristno naravo. »Težava je potrebna, saj zažene vitalno energijo, ki jo zaustavlja blokirani jaz«, piše dušni zdravilec. Že njegov vzornik, modri cesar Avrelij, je vedel, da ima duša milijon rešitev za vsako težavo, ne le tistih dveh ali treh, na katere pomislimo sami, in si potem, denimo, zastavljamo takele dileme: Ali naj ga pustim ali ne pustim? Naj zamenjam službo ali ne? Tuhtanje in nenehno premlevanje enega in istega nas ne bo peljalo iz težav in ne bo odgovorilo pravilno. Nas bo pa zato duša prek svojih simbolov v obliki bolezenskih simptomov in duševnih bolečin peljala tja, kamor hoče naše seme, da bi zraslo v svojo rastlino. Zato je najpomembnejše Morellijevo napotilo: Samo opazuj in ne popravljaj! Kajti simptomi so klic bogov in tvoja naloga je videti jih, gledati jih, jih opazovati. Potem se bo zgodilo, kar se ima zgoditi. Vitalna energija je brezmejna in dvigne nas, kadar mislimo, da ležimo mrtvi v prepadu trpljenja. Kadar je žalost najbolj globoka, če ji le dovolimo, da nas objame in imamo pogum potopiti se na njeno dno, takrat bomo uzrli svetlobo znotraj, luč, ki nas bo ožarila za nov, svež dan.
Kako imenitno zdravilo za strah je tale Morelli! Opazuj se in prepoznaj lastno poslanstvo, ne dovoli, da bi te dušili in zadušili družbeni klišeji, pričakovanja partnerjev in družine, videnja drugih! Ti si edinstven in o tej edinstvenosti govorijo tudi tvoje edinstvene bolečine. »Bolečina duše torej vznikne zato, ker rojevamo novega sebe. Če ga sprejmemo, postanemo nov človek.« Če pa preveč razmišljamo, se borimo in upiramo, ne bomo rodili samega sebe, temveč se odločimo za splav.
Smehljala sem se, ko sem prebirala psihoterapevtovo spremljanje prostitutke Veronike (o tem poglavju z naslovom Ne izbiraj med Marijo in Magdaleno sem vam pred meseci napisala kolumno na tej strani), ki si je nadela to ime, kadar je opravljala svoje poklicno erotično delo, v katerem je uživala, sicer pa je bila panično preplašena Sandra, ki ni upala iz hiše, ki si ni drznila na zmenek s fantom, saj jo je bilo strah. Bilo jo je sram, ker je v njej govoril glas njene matere, da ni vredna, prostitutka … Kako lepi pasusi o erosu kot najbolj ustvarjalni energiji, o orgazmu kot ognju božje iskre, ki je v nas, o seksu kot srečanju z bogom, ki nas kliče vase! »Ne ležemo z nekom zaradi užitka, ampak da združimo eros z zavestjo, s samozavedanjem. Prevzame nas občutek potopljenosti, odtujenosti, ki preide v občutek enosti z neizmerno vesoljno energijo.« Ko Sanda ni več tuhtala o dilemi, ali biti sveta Marija ali grešna Magdalena, ampak je sprejela dejstvo duše, da je in sveta Marija in grešna Magdalena, se je zacelila. Ozdravela. Si našla nov poklic in stopila na pot polnega bivanja brez strahu in blokad. Uau!
Krasna je Morellijeva knjiga Nismo rojeni za trpljenje (o njej se bomo pogovarjali v kavarni Union na Beremo z Manco Košir v četrtek, 14. februarja ob 19. uri), napisana ob pravem času, ko depresija grozi, da bo postala epidemija zahodnega sveta, in je strahu, tesnobe in panike med nami preveč. Recimo si: Sem tukaj in zdaj, naj bo, kar bo! Bodimo veseli, da smo živi! Bolečine nam večkrat hočejo povedati prav to: Živ si, živ, bodi hvaležen! Sreča je možna, veselje do življenja pa je nujni pogoj zanjo. Prepusti se, ne delaj načrtov, ne pričakuj, naj te ne slepijo iluzije in utvare. Odpri oči vase in poglej: začnejo se pojavljati trenutki sreče in radosti. »Prihajajo in odhajajo, toda vse pogosteje se vračajo na obisk, kajti bivamo kot lahkotna voda neizčrpnega izvira, ki je naše sebstvo.« Naš resnični jaz. Rastlina, ki je zrasla iz edinstvenega semena, položenega v maternico s prav posebnim namenom. Da bo postalo to, kar je v njem zapisano.

P.S. Še o dveh knjigah moram spregovoriti, preprosto moram! Obe knjigi sta napisala pretanjena francoska poeta, oba po izgubi ljubljene ženske, s katero sta ostala povezana. Vsa njuna literatura, spisana po obeh smrtih, pričuje, da je Ljubezen močnejša kakor Smrt. Deli Christiana Bobina Za vedno živa (Litera 2008) in Andréa Velterja Skrajna ljubezen (Književno društvo Hiša poezije 2011) sta nepojmljivo lepi. Božansko lepi! »Pred tvojo smrtjo sem kot pred uganko«, piše Bobin, »za katero ne vem natančno, kaj vsebuje nežnega in kaj groznega, jasno mi je da nimam izbire in bom moral, če bom hotel položiti roko na nežnost, pobrati tudi grozoto, nikoli mi nisi dala ničesar, kar ne bi bilo plemenito in čisto, iščem, kaj je v tvoji smrti skritega plemenitega in čistega, pišem, kot si me naučila to početi: povsod, tudi v najslabšem, iščem snov za hvalnico.« Ljubi Christian, tako hočem pisati tudi jaz, učiš me, učiš! Pisati hvalnice vsemu, kar je. In me učiš ti, André, ki je tvojo ljubico Chantal Mauduit zasul plaz tam visoko pod nebom, in bi ti od žalosti umrl, zblaznel, če ne bi zaprisegel ritualni usmrtitvi časa:«Kajti hočem iti naprej s teboj, tudi brez tebe. Ker bom nadaljeval brez tebe, s teboj, ta vzpon, ki je odvisen samo še od naju.« Zato pripoveduješ, kdo je tvoja ljubezen, brez premora jo opisuješ, nam poješ o njeni lepoti in smehu, o njeni svetlobi in moči, govoriš angelom in vilam, ko pišeš nam, človeškim bitjem, o vrtoglavici v vajinih očeh, in se ne naveličaš pripovedovati »o tvojem življenju iz ustnic na ustnice/ in o tvojih skrivnostih na mojih ustih,/ o tvojih kodrih,/ o sijaju tvojega glasu, ki je tikal bogove.« Tudi tebe je ona naučila, da živiš neizprosen in čist, »ne da bi nad čemerkoli klel.« Tudi ti, André, kot Christian in mnogi poeti, veš, da je pesem zdravilo za strah, in verjameš, da izrekana ljubezen živi, saj v objemu z vsako besedo oživi njen spev in meri trajno neizmerljivost usodne čarovnije, ki ne more umreti. Presvetljeno je to posestvo, brezmejen je njegov sij.