sreda, 26. december 2012

Svetlika se nov dan

Sploh ne morem dohajati vseh čestitk, ki se kotalijo na računalniški ekran. Največ je splošnih, poslanih na desetine naslovov, meni osebno jih piše peščica tistih, ki me imajo res radi. Bi jih lahko štela: osebne čestitke so frendi, splošne pa šlampasti površneži, ki niso vredni mojega očesa. A kako bi se uštela! Kajti med splošnimi, poslanimi na množice naslovov, so tudi biseri, ki se dotaknejo sleherne duše. Tako je novoletno voščilo modre stare Indijanke, ki biva med nami, Fani Okič. In frfotavo veselo, a nič manj globoko ni sporočilo kreativne pesnice, pisateljice in še marsičesa, Jane Kolarič. Prva poudarja moč zavedanja, da smo vsi eno z vsem, druga glasuje za novo mero – dejanja dobrote štejmo, ne pa ur jeze in zamer! Naj se uresniči eno in drugo in še tretje in četrto in …. Vsak sam iz svoje notranjosti kreira svet občutij in pomenov, zato je teh kreacij toliko, kolikor je ljudi. Naj živijo različnosti, a naj srce zavedno ve, da smo vsi eno, prepleteno, soodgovorni drug za drugega, zato tudi za mir doma in v svetu.





NOVOLETNO SPOROČILO FANI OKIČ:
"Z vsemi dobrimi in lepimi željami, ki si jih tradicionalno izrekamo ob poslavljanju starega in začetku novega leta, želim vsem ljudem dobre volje, da bi vse, kar nam bo prinašalo življenje v tem prelomnem času, srečo in bolečino,  sprejemali v tišini svojih src tako, kot jo sprejema mati Zemlja z vednostjo, da se svetlika Nov dan, Novo jutro, v katerem bo dosežen namen in cilj človekove evolucije: biti človek človeku,  ČLOVEK,  biti Zemlji partner in sodelavec v njenem tkanju življenja. Biti ENO z VSEM. Zato pobožajmo kdaj kamen in cvet, zaželimo srečo ptici v letu, pozdravimo oblake nad njo. Zemlja nas obdarja in razveseljuje z umirjeno lepoto cvetov, uči nas potrpljenja v trpljenju tako, kot stari kamni trpijo s spomini. Tako bo sreča svetlejša, ker bo razdeljena in bolečina ne bo več samo naša. Dotaknil se nas bo svet prihodnosti, ki ne pripada tistim, ki razdružujejo in uničujejo. Svet prihodnosti pripada vsem oblikam planetarnega življenja, od amebe kot najmanjše, do človeka kot njegove najvišje oblike. Pripada tistim, ki bodo svojo zavest oplemenitili s svojo notranjo svetlobo. Edino takšni bodo mogli svoje vesoljske brate pozdraviti s pradavnim pozdravom: “NAJ BODO VSI SVETOVI SREČNI!” Ne danes in jutri, takrat ko bo zemeljski človek dozorel, ko se bo zavedel svojih korenin, ko bo postal resnični otrok matere Zemlje. Človek je kot drevo: Čim globlje segajo njegove korenine, toliko manj možnosti imajo viharji, da ga izrujejo. Nas “sedanjike” so izruvali viharji neštetih nasprotij, delitve sovražnosti, ki smo jih ustvarjali, “da nam bo lepše in bolje”. Enim brez drugih... Končno, a ne dokončno smo spoznali, da slogan “Divide et impera” ne drži vode in tako pristali na zamočvirjenem etičnem dnu. Kljub temu smo še vedno tu in Zemlja je še vedno naša mati, edini dom, ki ga imamo. Nazdravimo ji, trdno odločeni, da bomo postali trdni in močni kot njena drevesa, da se na svoji poti v NOV DAN, zavemo svoji korenin.” 
Novo leto – nova mera po Jani Kolarič
Dajmo v fiziko enoto,/ še neznano: za dobroto!/ Kilometer na minuto/ ali meter, dva na dan?/Vpiši spodaj noč prečuto,/ a nad črto moč dejanj! 
Koliko ljudem tvoj čas/ vtisnil smeh je na obraz?/ Kol'kokrat si se potrudil,/ drugim upanje ponudil,/ dal pomoč, obleko, jed …,/ za mikron izboljšal svet? 
Skrijta se, raketa, bus/ brez bencina, kerozina!/ Drugim dajati le plus/ je posebna količina./ Hitro ali počasneje,/ važno ni, izid le šteje! 
V novo leto z novo mero,/ dobrega štej pralineje!/ Zbriši jezo, srd, zamero,/ zbriši vse predsodke, meje!/  V novo leto z novo fiz'ko,/ tista stara je že fuč./ Klen al' sklonjen od pritiskov,/ uporabi up, njen ključ!