četrtek, 27. december 2012

Nominacija Nedeljskega Dnevnika v akciji Slovenec leta 2012

Nedeljski Dnevnik me je prijetno presenetil z nominacijo v izboru Slovenec leta 2012. Nominacija sicer ni nova, znana je že od 11. decembra, ampak glas o njej me je dosegel šele zdaj. Nominacije sem še posebej vesela, saj so mi z Nedeljskega Dnevnika pisali, da je izbor letos drugačen... Takole pišejo: "Akcija Slovenec leta 2012 je v marsičem posebna. S pomočjo bralcev je dobila nov značaj in je zgodba o ljudeh, ki jim ni vseeno za soljudi." Tako sem v družbi sonominirancev, ki jih globoko cenim, še posebej naj omenim Anito Ogulin, ki zame ni le osebnost leta, ampak vsaj desetletja!

Najbolj pa me veseli, da sem nominirana kot prostovoljka Hospica. Takole so pri Nedeljskem Dnevniku utemeljili nominacijo:

Manca Košir je bila najprej diplomirana učiteljica matematike in fizike, potem se je vrgla v novinarske vode, kasneje pa je postala magistra socioloških znanosti in doktorica filoloških znanosti. Na tedanji fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes FDV) je bila najprej asistentka, kasneje profesorica in predstojnica katedre za novinarstvo. Članica uredništva Nove revije od leta 1982 dalje do preloma stoletja. Avtorica stotin novinarskih prispevkov, poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov ter šestnajstih knjig. Je članica Bralnega društva Slovenije ter slovenskega in mednarodnega PEN-centra. Pa še bi lahko naštevali. Veliko, preveč za eno samo življenje. Ampak taka je, komu všeč, drugemu pač ne, taka preprosto je. Mama, babica in še kaj. In prostovoljka Hospica, o katerem pravi:

»Prostovoljstvo je bližnjica. Bližnjica za osebnostno rast, za duševno zrelost, za duhovno prebujenje. Za zavedanje… Ko je umiral moj ljubljeni in duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti. Takrat sem se veliko naučila o smrti, ki je postala moja največja učiteljica življenja. Pri tem mi je pomagala Marjanova zdravnica dr. Metka Klevišar. Ona me je naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenja, ampak pristno, polno življenje dnevom. Tako sem si upala pogledati smrti v Marjanove steklene oči in njegova odprta usta.

Ko sem se upokojila, sem odšla na šolanje za prostovoljsko Hospica. Pred tem in do danes sem spremljala že kar veliko umirajočih, še več žalujočih. Vem, kaj pomeni imeti privilegij spremljati hudo bolnega, ki odhaja v druga razsežja – biti, samo biti prisoten z njim v tem svetem prostoru in obdarjenem času, ki ga ustvarja izdih in skrivnostni Dih… Zato sem prostovoljka Hospica. Ker je to moja bližnjica na poti k sebi in drugim. Moj poklon čudežu Življenja. In moja hvaležnost za Ljubezen, ki vse prežema.«


Za Slovenca leta lahko glasujete na tej povezavi: http://slovenecleta.dnevnik.si/sl/Domov