nedelja, 02. december 2012

KAJ JE PRAVA IN KAJ KVAZI DUHOVNOST?

Kaj je prava, ampak res prava duhovnost, sem se spraševala v dekliških letih, ko mi je bralni vodnik, ljubljeni oče, prinesel v branje Nehrujevo knjigo Odkritje Indije (Ljubljana: Državna založba Slovenije 1956). Knjiga me je usodno zaznamovala. Domovina prave duhovnosti je Indija, sem bila prepričana desetletja. Tja bom šla, sem si obljubila, še pred tem pa sem maturirala z nalogo Razvoj religije v Indiji. Res sem šla v Indijo, in veliko sem se ukvarjala z duhovnostjo, meditirala, sestankovala s prvo skupino za duhovna gibanja na Slovenskem … Za zadnjo številko revije AURA me je novinarka spraševala, kaj je zame prava in kaj kvazi duhovnost. Preberite, kaj sem ji odgovorila.
Nekaj povsem drugega kot bi ji bila pred tremi desetletji … Kot je zapisal Nehru na koncu svojega uvoda v usodno mi knjigo: »Knjiga je sicer moja, pa vendar ne povsem moja, kajti dandanes sem že nekoliko drugačen; prej bi rekel, da predstavlja nekakšen moj pretekli jaz, že združen z dolgo vrsto drugih mojih jazov, ki so živeli in izginili ter zapustili za seboj samo spomin.«
V AURI piše tole: Pred kratkim sva se s prijateljico dr. Tamaro Ditrich, svetovno znano strokovnjakinjo za budizem in meditacijo, pogovarjali prav o tem vprašanju. Če človek, ki se ukvarja z duhovno prakso, ni etično bitje, ki dela za druge, lahko meditira nekaj ur vsak dan, pa po najinem mnenju ni resnično duhoven človek. Ker je sredstvo zamenjal za cilj. Cilj duhovnosti je ozaveščanje, etično delovanje in delo za mir v sebi zato, da pripomoremo k miru v drugih in v svetu. Če pri izvajanju duhovnih praks mislimo le nase in na lastno »razsvetljenje«, če nam je to končni cilj, potem se gremo »duhovni wellnes«, je duhovito rekla Tamara.
Kot pravi Njegova Svetost Dalajlama: »Mir v svetu je odvisen od miru v srcih posameznikov. Ta mir pa je odvisen od tega, ali živimo etično, tako da obvladujemo svoje odzive na negativne misli in razvijamo temeljne duhovne vrednote.» Te so znane: sočutje, ljubezen, prijateljstvo, nenasilje, resnicoljubnost, potrpežljivost, dobrota, ….
Prav zato, da bi postali celovita, etična bitja, ki delujemo za dobrobit vseh živih bitij in sveta, se velja zazirati globoko vase in v svoji duši iskati odgovore na vsakdanje izzive in preizkušnje. Kajti v duši se godijo bistvene reči. Naj spet citiram, to pot mojega ljubega -- vizionarja in mistika -- Srečka Kosovela, ki pravi:«
Iz duše pa, ki je središče vseh etičnih čustev,
prihaja vse ravnanje človeka.
In zato je potrebno: kulturno delo.

Ne civilizacija ne izobrazba,
pravi smisel je v kulturi srca.

Pomislimo zdaj na naše javne osnovne šole, katerih temelja naloga je krepiti plemenit značaj in graditi etično osebnost. Najprej so črtali in vzeli ure vzgojnim predmetom! Kot da bi bil denimo glasbeni pouk – ki pomeni prepevanje in uživanje v glasbi in ne učenje na pamet letnic rojstva in smrti velikih skladateljev pa njihovih del! – kaj manj upoštevanja vreden od recimo fizike. Vsak predmet v šoli, ki je v skladu z njeno temeljno nalogo, je enako vreden, ker enako pomembno sooblikuje otrokov karakter in pomaga gojiti etične vrline, spodbuja veselje do učenja in znanja ter uči kritično misliti. Vsak dan več učiteljev v tujini se uči meditacije in joge ter to potem uči svoje učence, da ti ne bi bili tako nemirni, agresivni … Tako lačni pozornost, ker je njihova duša nenahranjena plaha ptica. Upam, da bomo s to pozitivno prakso, ki ima izjemne rezultate, kmalu začeli tudi v Sloveniji. Tako odrasli kot otroci smo v teh težkih časih velikih sprememb, strahu in tesnobe najbolj potrebni notranjega miru. In podpore drugih, torej solidarnosti namesto tekmovalnosti, govorjenja po resnici namesto sprenevedanja in laganja.
Kam smo prišli, da učitelji opravičijo izostanek od pouka, ko otrok zaspi, a starši napišejo opravičilo, da je bruhal, če pa bi otrok povedal po resnici (kar si itak ne upa!), bi dobil neupravičeno uro. Tako učencem nazorno kažejo, da se govoriti po resnici ne sme. V naši družbi je torej laž legalizirana od nežnih otroških let dalje! Tamara je predlagala, da bi imeli v vseh šolah vsak mesec en dan brez laži. Da se ne bi nihče zlagal; ne ravnatelji/ce, ne učitelji/ce, ne učenci in njihovi starši. Bilo bi vredno poskusiti in tako ponuditi etičnost namesto njenega nasprotja! In bila bi to odlična šola duhovnosti!
Naj sklenem z izrekom Swamija Sivanande, ki je tudi moje vodilo: Naredi toliko dobrega, kot le lahko,/ na toliko načinov, kot le lahko,/ toliko ljudem, kot le lahko,/ z vso vnemo, močjo, ljubeznijo,/ srčnostjo in zanimanjem, ki jih zmoreš,/ vedno in povsod, dokler le moreš.