torek, 20. november 2012

Jezerci na robu

Včeraj sem v hiši hospica zajokala. Globok notranji jok se je oblekel v solze in stekel po licih, drugič, odkar obiskujem umirajoče v tej blagi hiši. V hiši miru in resnice, kjer ljudje umirajo smehljaje in svetijo s svetlobo, ki presvetli obiskovalce v svetih prostorih vstopa v druge razsežnosti, skrivnostne, nam nedoumljive, lepe in nežne … Obakrat sem zajokala ob prebiranju knjig. Pred časom sva pred smrtjo brali Srčka Kosovela z gospo, ki je njegovo miniaturko prinesla v hišo, da ji je lajšala trpljenje Jaz sem njej prebrala svojo najljubšo o smrti z naslovom O, saj ni smrti (samo tišina je pregloboka, samo odmikaš se, samo tih postajaš, samo sam postajaš, sam in neviden) in ona je meni prebirala svojo Skozi bela vrata (skozi bela vrata stopam, tiho, moje srce je pripravljeno …). Jokali sva obe, jokali, kot morda že desetletja ne …

To pot nisem jokala presunljivo, da bi se mi telo krčilo, saj mila gospa, ki ji rada berem med dežuranjem v hiši, ne nosi take teže v svoji duši in telesu, kot
nepozabna, s Srečkom Kosovelom v naročju odhajajoča pred časom. Zato je najino ponedeljkovo branje po kosilu mirno, tudi zadrema včasih med stranmi. Tako sprijaznjeno sprejema za koga naporne vsebine, saj ji berem o duhovni poti spremljanja umirajočih in žalujočih spod peresa ene najbolj znanih spremljevalk Monike Müller, prevedene odlomke in zgodbe v knjižici Živeti do konca, ki smo jo izdali oktobra v hospicu. Bom napisala zgodbo, ki me je presunila, a naj prej povem, da sem že večer prej slutila, da bom v hospicu to pot jokala.
Se mi zdi, da se dan ne pozna po jutru, kot pravi pregovor, temveč po večeru in noči pred njim. V nedeljo zvečer sem božala, gledala in brala še čisto svežo knjigico Ifigenije Simonović Jezerce na robu ( založba Miš). Nujno, nujno morate na knjižnem sejmu, ki se odpre jutri v Cankarjevem domu, kupovati to hvalnico solzam za darilce sebi in ljubim ljudem! Knjižica je interaktivna, kar pogovarja se z bralci, jih nagovarja k risanju, pripovedovanju, k spominom na svoje solze in žalost, ki jih je rodila. Govori o deklici Klari, ki ni mogla jokati. Klara sovraži jok! Njena ljubeča teta ji pomaga tako, da ji najprej sama pove svojo žalostno zgodbo, ona, ki tudi ne zna jokati. Jok je pač za odprtosrčne in pogumne! A ko Klari odpre svoje srce, se tudi deklica mehča, zatrta čustva priplavajo kot majhna bitjeca na rob oči, kjer prebivajo v jezercu. Rada bi tekla, žuborela, živela, a jezerce jih omejuje, ker kar stoji in noče steči čez rob. Dokler … A sami preberite to ljubko nežno pravljico, dobro vam bo dela, res!
In ker sem prebrala Ifigenijino ilustrirano pravljico malo, sem postala otožna. Otožnost je lahka, z nežnimi peresci je poljubila moje oči v spanec in mojo dušo v sanjanje, sanjanje o moji deklici mali, o meni in rahli tesnobi tam na svetleči terasi ogromne stolpnice, kjer se je vse dogajalo. Sanjala sem zjutraj, kot najraje sanjam, in ko sem vstala, sem bila bolj tam kot tukaj. Za moje pojme sem si skuhala vedro kave, jaz, ki kave praviloma že leta ne pijem več, da sem lahko prestopila iz tiste mehke otožnosti v nov dan. Vedela sem, da bo čisto poseben, da bo v hospicu drugače kot sicer …
Drugačna je bila grozna zgodba, ki sem jo brala ljubi gospe za popoldanski dremež. Takale: Pred leti so me poklicali k najtežjemu spremljanju. V družini, ki je bila vsa razrvana, je najmlajši sin Achim, star 12 let, naredil samomor. Obesil se je. Dogodek, ki je to izzval, je bilo pričakovano spričevalo. Achim je zapustil poslovilno pismo, v katerem je zapisal, da je strah pred jezo staršev za slab uspeh in nesprejemanje sošolcev večji kot strah pred smrtjo. (...) Ravno pred Achimovo smrtjo je bil oče odločen zapustiti družino, se dokončno preseliti k drugi ženski, s katero je imel že dva otroka. Mati je bila zaznamovana z močnim alkoholizmom, eden od otrok je več ali manj živel na cesti, se ukvarjal s prodajo drog. Druga dva sta še živela doma, vendar je bil stik med njima minimalen. Niso govorili med seboj, izogibali so se drug drugemu. Vsak je živel svoje življenje. Le sovraštvo drug do drugega in sedaj žalovanje za Achimom jih je nekako povezovalo. Tri leta je Monika hodila k žalujoči družini. Z leti se je nekaj spremenilo. Oče je bil pogosteje doma, mati je bila večkrat trezna, brat, ki je živel svobodno, si je poiskal prosto učno mesto, druga dva sta pomagala v gospodinjstvu in na vrtu. Vse pogosteje sem jih našla skupaj v veliki kuhinji. Nazadnje so načrtovali dopust v Španiji in si zanj sposodili velik avtodom. Ko smo se za nekaj tednov poslovili, mi je mati v pogovoru rekla: »Včasih mislim, da je Achim to storil zato, da nas zopet združi in nas sedaj gleda od zgoraj.« Njen pogled je bil ob tem skoraj blažen.
Nisem jokala na začetku zgodbe, ko se je deček obesil. Zajokala sem na koncu, ko je njegova smrt dobila tako globok smisel, saj je zmogla obuditi ljubezen v družini, rešiti očeta, mamo in tri brate … In na jok mi je šlo, ko je draga gospa odprla sive oči, polne miru in zaupanja, tako sprejemajoče in razumevajoče, kot da ona, ki je na poti tja, od koder je pogled na zemeljske drame drugačen, zmore objeti to ranjeno družino in smrt otroka s svetostjo presežnega …
Ko sem odhajala iz mojega drugega doma na Hradeckega 20 pod Golovcem sem bila pred tem, da zajokam ponovno. Zaradi dejstev, ki mi jih je navedla predsednica društva Tatjana Fink. Nimamo več denarja za vzdrževanje hiše in plačevanje zdravnika, medicinskih sester … Hišo bomo morali zapreti, je rekla. Ker še vedno nimamo koncesije, ker nismo za delo v njej ne od ministrstva za zdravje ne od onega drugega za socialo dobili še niti evra. Bili so pripravljeni vsi dokumenti, hiša hospica vpisana v predlog novega zakona o finansiranju, ko je bila tik pred sprejetjem izbrisana iz papirjev. Izbrisana!
Sicer pa poglejte na spletno stran društva hospic, tam vse piše o škandaloznem ravnanju vladnih mož in žena. In o kulturi njihovih src, ki ne razumejo, ne doumejo, da se v odnosu do bolnih in umirajočih kaže naš resnični obraz. Obraz naše civilizacije, ki je na Slovenskem očitno na psu. A ker je več vredno prižgati svečko, njen plamen bo odgnal temo, vas prosim, da to storite za hišo hospic. Podarite svojo srčno energijo, ki nas bo povezala, da bomo zmogli dobiti dovolj sredstev za plačilo računov in potem urediti status prve in edine hiše hospica na Slovenskem. Donirajte kak evro, višina zneska ni pomembna, pomembno je vaše dejanje. Prispevate lahko na transakcijski račun št. 0510 0801 0047 155, referenca 00 15, odprt pri ABANKI Vipa d.d., vse prejete prispevke bomo porabili neposredno za oskrbo naših uporabnikov. Pošljite sms na številko 1919 HISAHOSPICA -- en klic nam prinese 1€. Kupujte pri čarobnih darilcih na krilcih – poglejte www.krilca.si – namesto sožalnih brzojavk in pisem darilo Tihi prijatelj, ki prinese hospicu na svojih krilcih denar takoj. In jezerci na robu ne bosta tako razburkani, da bi jokali od jeze in togote, kvečjemu od hvaležnosti, da ste z nami dobri ljudje, odprtosrčni in pogumni. Vsakemu sem hvaležna že, če je tole prebral. Ker nas je potem več in več, ki upamo, zaupamo, svetimo. Potrebujemo svetlobo, brez nje ljubezen ne more biti vidna. Z zaprtjem hiše hospica bi umrlo veliko veliko ljubezni! Z njo se hranijo umirajoči, njihovi žalujoči svojci in vsi, ki imamo ta privilegij, da stojimo v risu njihove svetlobe. Pomagajte, da se to ne bo zgodilo, razširite klic na pomoč, naj bo naš objem večji od ozkosti oblasti in njihove pritlehnosti! Naj bo!