petek, 12. oktober 2012

Kaj sem dobrega skuhala in zakaj?

Pravkar sva mati prednica in jaz pojedli kosilo. Danes je mama dobre volje, zato je kuho obilo hvalila, kot vedno, kadar je razpoložena. Rekla je: »Ti pa res odlično kuhaš! Morala bi napisati kuharico.« Kuharico? Saj še v življenju nisem ničesar skuhala po receptu in tudi kako sama kuham, ne zmorem stlačiti v obliko recepta. Kar mi da misliti. Zakaj ne maram receptov? In kako kuham sama oziroma zakaj kuham tako, kot pač kuham. Poglejmo na primeru današnjega kosila.
Da bom danes kuhala paradižnikovo juho, sem zvedela v nočnem mraku, ker mi je zadišala v nosni votlini, ah, paradižnikovo juho bi! Vsak dan namreč jeva/jemo zelenjavno juho. Stari ljudje imajo pač najraje »nekaj toplega na žlico«. Pa tudi otroci, ko pridejo utrujeni iz šole ali treninga, ali ko se sonce prehitro spusti z neba, da optimistična oblačila za sončne dni niso kos mrazu, ki pritisne iznenada. Takrat je najboljša vroča juha … In če jo skuha babica Manca, se ve, da bo z veseljem pojedena.

Torej – paradižnikova juha bo! Spasiran paradižnik v steklenici z ekološkim poreklom kupujem v bio trgovinah, najpogosteje mimogrede na tržnici v Kosezah, ker so tam doma vnuki. A danes sem imela še eno pomembno sestavino – jabolko. Pri Desici Mili (uradno Muckovi) sem pred kratkim dobila darilo z njenega vrta: ogromno jabolko vrste kosmač, torej redke slovenske sorte, ki je v nobeni trgovini in niti na trgu ne najdem. Desa mi je jabolko utrgala z drevesa domačega vrta, zato še ni bilo zrelo. Se je nekaj časa medilo na balkonu, danes pa sem ga ponudila mami, misleč, da je dozorelo. A ni povsem. Mama je polovico pojedla, polovico pa pustila na mizi. In to polovico sem olupila ter naribala na strgalu. Ko je ogromna čebula, ki sem jo drobno narezano cmarila na maslu in minimalnem ognju že lep čas, postala mehka, sem nanjo stresla naribano jabolko. Kako opojno je zadišalo! Čebulo in jabolko sem posolila s soljo, ki mi jo je podaril nečak Klemen: sol, namočena v teranu. Klemen Košir je odličen kuhar, pravkar je izdal imenitno knjižico o namazih, ki popestrijo vsako malico s kruhom in razveselijo brbončice. Naš Klemen pri kuhanju namreč ne uporablja le prvovrstne zelenjave in olj in začimb in … ampak obilo domišljije, s katero ustvari posebne jedi neverjetnih okusov. Presežnih!
A nazaj k moji paradižnikovi juhi. Na zdušeno čebulo in jabolko sem nalila spasiran paradižnik in dodala nekaj vode. Po občutku pač, ne znam povedati, ali jo je bilo pol litra ali manj. Potem pa začela v lonec metati ljube mi začimbe in dišavnice. Najprej nekaj ščepcev iz čajne vrečke. Mama je za rojstni dan dobila namreč čaj DOBRA MISEL. Simbolno darilo, ki je povedalo, da smo hvaležni naši prednici. Čaj pa je premočnega okusa, zato sem ga začela uporabljati kot začimbo pri kuhi. Origano je morda bolj znano ime za to čarobno rastlino, ki je imeniten antioksidant, veliko boljši kot razni dragi prehrambeni dodatki … Potem pa ščepec rožmarina. In kajanski poper. In mešani črno-rdeče-beli poper. In kurkumo. Vsakega po malem, da ne prevladuje noben okus, a juha pridobi na žlahtnosti, ki ostane na jeziku še nekaj časa po zaužitju. Ko se je vse dobro prekuhalo na zmernem ognju, sem dodala še žlico, dve (tri?) rdečega vina, odstavila posodo in vanjo za piko na i nasula nekaj strokov na drobno sesekljanega česna. Juha za bogove, sva vzdihovali z materjo.
Skrivnost mojega kuhanja je torej preprosta. Nimam pojma, kaj vse bom dala v lonec. Zato imam tako rada zabojček, ki mi ga vsak torek prinese Andrej mojatrznica.si, saj potem kuham, kar je pač v tem zabojčku. Še nisem rekla, naj prinesejo kaj po moji izbiri, vedno sem hvaležna za njihov izbor, ki je vsak teden novo presenečenje, zato so tudi vsak teden na mizi drugačne juhe in glavne jedi. Danes sva po juhi jedli še rižoto s paprikama, ki sta ostali iz zabojčka, paradižnikom in korenjem, ki ga je zdaj veliko, narejeno na veliko čebule in začinjeno s česnom in svežim peteršiljem. Pa krasen Andrejev rdeč radič v glavici sem na drobno narezala, dodala malce česna, kurkumo, olivno olje in balzamični kis. Ker nimam pojma, kaj bom dala v lonec, dam pač tisto, kar je pri roki, četudi še nikoli nisem slišala, da bi obstajala paradižnikova juha z jabolki. Pa kaj zato, če je ni? Gre za pogum, da človek suvereno zmeša po svojem občutku to, kar se mu v danem trenutku zdi.
Kar pa je najpomembnejše pri kuhanju na moj način, je to, da sem se pred nekaj meseci -- med prebolevanjem viroze sem imela čas razmišljati, kako bi mami naredila veselje – odločila, da bom odslej kuhala vsak dan, ne le izjemoma. In če le gre, ne hitro, ampak počasi. Se pravi, da kuham dve, tri ure, saj že rezanje zelenjave za bogato mineštro vzame skoraj uro … Ko kuham, sva z mamo skupaj, to je najin skupni čas. Mama lupi čebulo in česen, pere solato … Nikoli prej nisva toliko časa preživeli skupaj kot zdaj, odkar redno kuham. Enako pomembno, kot dejstvo, da sva zaradi kuhanja več časa skupaj, je to, da mama prepoznava kuhanje kot jezik ljubezni. Ne govorimo namreč vsi istih oziroma enakih jezikov ljubezni; nekomu največ pomenijo pogovor in tople besede, drugemu darila, tretjemu usluge, četrtemu skupni čas, petemu dotik in telesni stik, kot piše Gary Chapman v knjigi Pet jezikov ljubezni. Mama prepozna kuhanje kot skrb za drugega, saj nam je sama kuhala vse svoje materinsko življenje. Njena duša zna prebrati, kar ji s kuhanjem piše njena hči. To pismo ljubezni razume, zato ga tudi sprejema.
In v tem je največja skrivnost mojega kuhanja. V ljubezni, s katero hrano kupujem – na tržnici jo kupujem z nosom in ne le z rokami! V ljubezni, s katero hrano skuham. Kajti vem, da samo na tak način lahko povem, kar hoče vsaka hčera povedati svoji materi. Hčerama nisem govorila tega jezika in oni ga ne govorita meni. A mama je iz tistih časov, kjer se ljubezni ni izrekalo z besedami in dotiki, temveč s hrano. Ta jezik ljubezni je na mamina stara leta postal tudi moj in z njim sem postala prava gospodinja. Prav to, kar sem vedno govorila, da ne bom. Da zdaj sem, kar sem, tudi gospodinja, ni moja volja. Je pa moja zavestna odločitev, sprejeta zato, ker se je Življenje tako odločilo zame. In kuhanje ni nič manj posvečeno duhovno opravilo kot sta, denimo, branje in pisanje. Saj gre za isto. Za isto ljubezen v drugem jeziku.