nedelja, 30. september 2012

V svetem labirintu

 
Takoj ko sem zagledala povabilo na delavnico devetih nebesnih labirintov, mi je notranji glas ukazal: »Na to delavnico moraš iti!« In sem šla. Včeraj.
Labirint je skrivnost, ki me spremlja že dolgo, dolgo. Včasih me je strašilo, da se bom kje izgubila kot v labirintu, deklica mlada. Morda se bom izgubila na letališču, ker ne znam angleško? Ali se bom zgubila v tujem kraju, kjer še nikoli nisem bila? Morda pa ne bom našla poti do tja, kamor želim, saj bom zamudila vlak ali ne bom našla avtobusne postaje … Labirint me je takrat davno plašil kot pojem za prostor, v katerem se izgubimo. Ga tudi slovenimo tako – blodnjak.
A sem z leti spoznala, da je labirint eden od pomembnih mitov, ki jih je stara grška kultura – znan je labirint z Minotavrom na Kreti, tudi na kovancu mesta Knosos je upodobljen simbol labirinta – zapustila zanamcem, da bi znali prepoznavati smisel bivanja, si odgovarjati na vprašanje, od kod smo in kam gremo. Naše življenje je pravzaprav labirint, a ne v smislu blodnjaka, kot sugerira slovenska beseda, temveč v smislu moči, resnične notranje moči, ki jo na potovanju skozi labirint pridobivamo ali pa izgubljamo. Odvisno od naše karme in usode ter od tega, kako ju sprejemamo in kako uravnavamo svojo moč. Za dobrobit drugih in sveta ali za napihovanje svojega ega? Za blagostanje vseh živih bitij ali za grabljenje denarja, slave, družbenega statusa, tim. ugleda???

Z leti sem spoznala, da je moje lastno življenje labirint. Da naj zato opazujem, kod hodim, kako hodim. Predvsem pa s kakšnim namenom usmerjam svoj korak vase in k drugim, s kakšnim motivom potujem skozi ta labirint, ki mi je podarjen kot največji možni dar med darovi. Tisti, ki ste prebrali imeniten roman Lawrencea Durrella Temni labirint (o njem sem pisala kot o svoji knjigi meseca v Bukli, poglejte), veste, da je labirint naša usoda, se pravi naš značaj. Saj zato pa se je vredno opazovati in »delati na sebi«, kot se temu reče!
Na delavnici o devetih nebesnih labirintih, ki jo je vodil po programu duhovnega učitelja Adriana Predraga Kezeleta z licenco preverjeni prijazen in topel vodič po labirintih Miha Markovič (dobite ga na triera.net), sem uživala. Ko sem stisnila Mihovo roko, sem že stopila v nek labirint. Tisti, ki ima v središču učitelja A. P. Kezeleta. Proti temu središču me vleče, odkar sem prebrala njegov mil in nežen roman Angel pod masko. Takole ga predstavljajo na spletni strani: »Angel pod masko je zgodba o življenju zelo posebnega otroka. To je zgodba o dozorevanju njegovih staršev, njegovih najbližjih in vseh tistih srečnežev, ki so ga poznali. To je neverjetna zgodba o njihovi duhovni preobrazbi in Edvardu, njihovem duhovnem vodniku. Skozi oči tistih, ki vidijo, je to zgodba o malem angelu, ki je prišel v njihova življenja in jih za vedno spremenil. Poučil jih je o sočutju, dajanju, resnici, radosti in o najvažnejšem od vsega - brezpogojni ljubezni.« Kdor je napisal ta roman, ve, zakaj v življenju zares gre. In bistvo ne le razume, temveč ga najbrž tudi živi, sicer ne bi mogel tako občuteno pisati o resnici, ljubezni, večnosti in minljivosti …
Ko sem pred kratkim prebrala njegovo drugo knjigo, prevedeno v slovenščino – napisal jih je več deset (trideset, štirideset?), a kaj, ko še v slovenščini težko spremljam izide novih knjig, kako naj bi jih še v hrvaščini? – Življenje – smrt – življenje, pa sem si zaželela, da bi se o njej pogovarjala. Kezele in jaz. In bi ga lahko videla od blizu, v srce. Prijateljica se že dogovarja z njim, da bi bil gost večera Beremo z Manco Košir v četrtek, 13. decembra v kavarni Union. Naj se uresniči, naj! Kajti tako jasno in razumljivo in svetlo, kot o umiranju, smrti in po njej piše A. P. Kezele, je na naših tleh zahodne potrošniško blazne materialistične civilizacije težko videti. Knjiga s podnaslovom Odkrivanje pravega pomena umiranja in smrti je postala moj vodnik. Da bo tako, sem vedela na prvi njeni strani, kjer Kezele navaja mojega ljubljenega velikega Rumija:
Ko umrem,
lebdel bom z angeli.
A ko umrem za angele,
si niti predstavljati ne moreš,
kaj bom postal.
In takoj na naslednji, na kateri je kazalo, ki se začne s prvim delom SOOČANJE: SMRT KOT DEL ŽIVLJENJA. Pa za kazalom, kjer je pod Uvodom navedena misel P. M. Gelbarda Preučevanje smrti je hkrati preučevanje življenja. Kot vedo modri od vekomaj. O tem uči Kezele tudi na svojih seminarjih v Badličanu, nedaleč od meje s Hrvaško, če se peljemo tja preko Maribora, kjer preživi pol leta, učeč vsak dan številnejše duhovne aspirante. Drugo polovico leta preživi pišoč na otokih šibeniškega arhipelaga, kjer se navdušen deskar druži z vetrom in svojimi prijatelji delfini. Kako me ne bi zanimal tak človek, le kako me ne bi?
Na delavnici labirintov je bilo očarljivo že risanje devetih nebesnih labirintov. Ob slehernem se človek lahko potopi v svojo dušo; v njej išče, se izgubi, pade, a spet dvigne, ko se prepozna in okrepi lastne notranje vire moči. O tej moči morda največ razpira prvi labirint, labirint moči. Drugi je labirint občutkov, ki med drugim navdihuje duha, čustva, intuicijo. Tretji je labirint energije, ki spodbuja spontanost, prodornost, pretočnost. Četrti labirint, ki sem ga z navdušenjem risala, je labirint povezanosti. Prav povezanost je v teh časih, ko se moramo iz egoističnega, sebičnega JAZ prijeti za roke in ustvarjati MI, ključnega pomena. Kot tudi modrost, ki jo spodbuja peti labirint. Modrost prinaša mir, razumevanje, zavedanje celovitosti … Šesti labirint je labirint ljubezni, in z vso vnemo sem vehementno vlekla zavoje labirinta, ki spodbuja ustvarjalnost, sodelovanje, originalnost, strastnost … Sedmi me je pa kar potegnil vase. Labirint življenja in smrti. Osmi je labirint preobrazbe – ej, v tem bivamo zdaj prav vsi, saj čas terja od nas spremembe, velike in majhne spremembe, zato potrebujemo širjenje uma in vizije, okretnost, hitro razumevanje, inteligence vseh vrst. Deveti je labirint svobode, ki kaže osvoboditev od karme, duhovne uvide, skrivnostnost in še veliko tega, kar nosimo v življenjski prtljagi, zavedajoč se ali ne. Že z risanjem, kaj šele s hojo skozi labirinte, bomo lažje prepoznali vsebino kovčkov, s katerimi smo opremljeni za bivanje na tem svetu.
Ko nas je Miha vprašal, kateri labirint želimo ustvariti na dvorišču, sem brez premisleka izstrelila: »Želim si labirint življenja in smrti!« In smo ga naredili. In po doživetem ritualu odprtja hodili skozenj. Veličastna izkušnja! Doživljala sem prav to, kar piše v spremni besedi z naslovom Nič ni to, kar se zdi: ko krava postane Minotaver o Durrellovem romanu Seta Knop: «Človek vedno odkrije le tisto, kar je iskal, išče pa le to, kar lahko dobi.« Hoja skozi labirint življenja in smrti mi je prinesla isto, kar mi darujejo ure ob hudo bolnih in umirajočih v hiši Hospic in kar mi prinašajo nočne hvalnice pod zatisnjenimi vekami. Kar mi prinese samotni sprehod v naravi ali tihotno listanje knjige v samoti. Isto, kar je po delavnici sporočil še božanski film Vlada Škafarja Deklica in drevo s prosojno Štefko Drolc in vitalno Ivanko Mežan ta lepi sobotni večer v ljubljanski Drami: Ugani, kdo te zdaj drži? »Smrt«, sem rekla. Ali srebrni glas je zazvenel: »Ne smrt, temveč ljubezen.« (Elizabeth Barrett Browning).