ponedeljek, 03. september 2012

Nikoli slabe volje





Peli smo. Smo peli veliki in majhni, stari in mladi, da je odmevalo po Streliški ulici pod ljubljanskim gradom, kjer smo danes zjutraj začeli slaviti dvajseto obletnico prve Waldorfske šole v Sloveniji. Praznovati smo začeli z odprtjem čarobnega v les odetega prizidka – bravo, arhitekta Ira Zorko in Izidor Habjančič! -- in prihodom nove generacije malčkov v prvi razred tega lepega, lepega objekta. Na odru sredi ulice se je odvijal slavnostni program in ko se je iz otroških grl izlila pesem Nikoli slabe volje, sem bila osvojena. Prepevala sem, kot bi še ne imela šest let, saj sem se spremenila v svojo vnukinjo Teso, waldorfsko prvošolko, in zanjo sem izrekala ljubko zakletev iz vsega srca: Nikoli slabe volje,/ vedno nasmejan/ hodi skoz' življenje,/ lažji bo tvoj stan.// Če smeješ se in poješ,/ začuden videl boš,/ da ni tako vse trnjevo/ in poln naš svet je rož.// Bežale bodo sence,/ tvoj vrisk jih bo pregnal,/prijetno bo vse delo,/ korajžen boš postal!// Se škoda ti bo zdelo,/ da vedel nisi prej,/ nikoli ni prepozno,/ sosedu to povej!

Pela sem to zaklinjanje dobre volje in prebudili so se mi spomini na neko drugo davno petje: Brigade s hribov, so se vsule kakor plaz … Vodil je tovariš Stane. Moji osnovni šoli je bilo namreč ime po legendarnem partizanskem heroju Francu Rozmanu Stanetu in pesem njemu v čast je bila takrat šolska himna. Ja, tudi jaz sem bila dobre volje v svoji šoli, ne spominjam se senc in trnjev tistega časa, temveč živobarvnih rož.



Denimo tele anekdote: Naša profesorica kemije, fantastična dinamična ženska z božansko postavo, Zwölfova, je nekoč zamujala nenavadno dolgo. Sedeli smo v klopeh, kot je bila v dobrih starih časih navada, in se pogovarjali, kaj bi se ji bilo lahko pripetilo. Da bi zaspala? Ne, ona pa že ne … Da bi zbolela? Najbrž bi nam to ravnatelj sporočil. Da bi …. Ko je končno prišla, nam je povedala, da nič od tega, kar smo domnevali, ne drži. Res je namreč, da je iskala svoja očala, brez katerih tako slabo vidi, da ne bi mogla priti v šolo. Očala je iskala ona, očala je iskala vsa njena družina, vse so preiskali, vse pregledali, pa jih niso in niso mogli najti. Končno je nekdo ugotovil: »Saj imaš očala vendar na nosu!« In moja otroka in moji vnuki morajo poslušati, da to ni le resnična anekdota, ampak tudi imenitna prispodoba za to, da dostikrat ne vidimo tega, kar je pred našim nosom. Za boljši pogled na resničnost je potrebna distanca. Daljša kot je, bolje vidimo, kaj je res in kaj ni, kaj je prav in kaj ne. Temu se reče modrost, ki je začela trkati na moje srce z izgubljenimi očali ljube profesorice Zwölfove…
Sem se spomnila profesorice Albertove. Temno gledajoča, vedno v črni halji, stroga, asketska kot kakšna nuna, smo šepetali otroci med seboj. A kako je učila matematiko! Nikoli ne bom pozabila njene razlage Pitagorovega izreka. Povedala nam je zgodbo žalostne kitajske (tudi ona je bila videti, kot da bi prišla iz tiste daljne dežele) princese, ki je sedela na robu jezerca in hrepeneče zrla v bambus na njegovi sredi. Zapihal je veter, zavel je princesino hrepenenje in bambus se je prelomil ter padel k princesinim nogam. Odlomljen bambus je meril toliko metrov itd., kakšna je ploščina jezera? Učiti z zgodbami, me je takrat spreletelo po vsem telesu, pripovedovati otrokom zgodbe. Ko bom velika, bom tudi sama učiteljica matematike in učila bom prav tako kot Albertova! Z zgodbami. In res sem postala učiteljica matematike in celo z meni dragim ravnateljem Kolarjem sem bila dogovorjena, da pridem učit na svojo osnovno šolo Franca Rozmana-Staneta. Zakaj potem nisem prišla, je pa že druga zgodba …
Nikoli ne bom pozabila našega šolskega vrta, nikoli! Kako smo ga grabili, urejali, zalivali … To je bil velik vrt, na katerem smo imeli dovolj prostora, da smo delali številni učenci. Ravnatelj Kolar je redno kontroliral, kaj in kako delamo na našem lepem, velikem šolskem vrtu …. Zdaj sem ambasadorka šolskih ekovrtov, ker želim, da bi imel sleherni otrok izkušnjo z vrtom. Ker na vrtu vidi, kaj je življenje. Ker na zemlji občuti, kaj je minevanje in smrt. Ker z lastnimi rokami neguje rastline, skrbi zanje in se uči odgovornosti; ko jih potem zaužije, ve, da je to pridelek njegovih rok. Hvaležen je zemlji za hrano, globoko hvaležen …
Imeli smo gospodinjstvo. Tako pravo gospodinjstvo - da smo kuhali, šivali in pletli. Še danes vem, kako se pravilno pomiva posoda in kako je treba pogosto menjati krpe za umivanje in brisače, v katere brišemo posodo, in druge, v katere brišemo roke. Higiena je bila velika odlika naše drage profesorice gospodinjstva Milene Motoh, zato se še danes skušam držati njenih odličnih navodil …
Spominjam se krasne profesorice slovenščine. Slovenščino je učila inteligentno. Razmišljali smo in ne papagajsko ponavljali podatkov iz življenja književnikov, nismo naštevali njihovih del, še o slovnici se nič ne spominjam, razen tega, da še kar dobro postavljam vejice, he, he … In da sem vzljubila književnost, in da sem se učila misliti, argumentirati, intelektualno radovedno gledati svet že takrat, v osnovni šoli, pri slovenščini …
Ne bom pozabila, kdaj se je začel moj socialni angažma, zavzemanje za pravice vseh in za pomoč drugim. Ko so hoteli vreči iz šole fanta (njegovega imena tudi nisem pozabila), ker je imel toliko cvekov in neopravičenih ur, da … Suhcena deklica z dolgim vratom in izbuljenimi očmi sem pogumno potrkala na vrata zbornice in rekla, da njega pa že ne bodo metali iz šole. »A ga boš ti učila?« je vprašal nek siten glas. »Ja, ga bom pa jaz učila,« sem odgovorila. In sem ga res. In ga niso vrli iz šole. In sem odtlej in včasih še kar naprej redno inštruirala slabe dijake moškega spola. Pa niso bili slabi, celo presneto bistri so bili, a kaj, ko šola ni bila urezana po meri njihovega živahnega duha in telesa, ki so ga razganjali pubertetniški hormoni …
Da smo nabirali koloradske hrošče in kar lepo zaslužili za naše male denarnice, ne bi izgubljala besed. Kako navdušeno smo zbirali star papir, tudi ne. Pa še o mnogih rečeh bi bilo treba pisati, a jaz sem samo o tistih, za katere šele danes, zdaj, ko sem se potopila v globino svoje duše in tam prepoznala podobe otroštva, preživetega v OŠ Franca Rozmana Staneta – ja, še dandanes ponosno pojem partizanske pesmi in najbolj glasno prav tisto o komandantu Stanetu! – vem, da so oblikovale moj značaj in s tem tlakovale usodo, da sem, kar sem. Sem, ki sem, zaradi zidakov za hišo moje biti. In mnogo pomembnih zidakov je nastalo prav v času šolanja v lepi stari šoli v Šentvidu. Kot ustanoviteljica gibanja Kakšno šolo hočemo prav dobro vem, kaj je dobra šola, saj sem tako vendar obiskovala! Šolo, ki je brusila naš značaj in pomagala graditi pokončno razmišljujočo osebnost, nas vzgajala v solidarne ljudi dobrega srca in odprtih rok. Zato danes nismo slabe volje, radi se smejemo in pojemo: bežijo sence stran, saj korajžni smo postal'.