sreda, 12. september 2012

Kako me je gimnazija (na)učila živeti

Manca z bratoma Jožetom in Tinetom

Že dva tedna sem kar naprej v šoli. In bom še jutri in pojutrišnjem, ko bo v Ljubljani mednarodna konferenca z naslovom SKRIVNOST USTVARJALNOSTI, na kateri bom imela predavanje o etiki, in vodila bom okroglo mizo o ustvarjalnosti. Obojega se zelo veselim. Ko razmišljam, kakšna naj bi bila šola prihodnosti, se potapljam v spomine in ugotavljam, da je taka šola že bila. Namreč tako moja osnovna šola kot moja gimnazija. Spomine na OŠ Franca Rozmana Staneta sem že obudila, danes obujam še spomine na šentviško gimnazijo. Oboje s pomočjo zbornikov, ki sta jih obe šoli izdali ob svojih okroglih jubilejih in me – hvala jim! – povabili k spominjanju. Izvolite malce skrajšan spomin na enkratno Medvedovo gimnazijo, to odlično šolo za življenje, kar naj bi vsaka dobra šola bila.


Kaj me je najbolj veselilo za časa gimnazijskih let? Spoznanje, da imam super starša: nikoli nista težila, ko sem nosila domov opomine pa prinesla ukor pred izključitvijo, je oče mirno podpisal in bil vedno na moji strani. Kadar je bilo zelo hudo, me je bodril: »Ti se nič ne sekiraj, bom šel v šolo in bom – če bo treba – posilil razredničarko«. Pa smo se režali kot zmešani. Moj oče, ki še muhi ne bi skrivil krilc, kozarca alkohola ni popil, ni kadil, hodil je v službo, skrbel za nas, nas vozil na izlete in nas imel tako rad, da imamo zdaj dovolj zaloge, da imamo mi radi naprej, no, ta in tak oče naj bi koga posilil! In to mojo razredničarko, za katero se je govorilo, da je bila nuna, na smrt sramežljiva in preplašena mila, dobra gospa ... Moja mama, profesorica matematike in fizike na taisti gimnaziji, ki pa je odšla v pokoj, ko je najstarejši brat vstopil v njeno šolo, je bila polna razumevanja in tudi njej ni na kraj pameti padlo, da bi šla kdaj v šolo.
V gimnaziji sem postala ponosna na oba brata, eno leto starejšega Tineta in dve leti starejšega Jožeta. Ker sem vedela, da sta oba zelo pametna. Matematičarka in biologinja sta bili očarani nad Tinetovim talentom, Jože je tudi blestel pri matematiki in fiziki. Jasno, da sem potem še jaz vpisala izbirni predmet opisna geometrija, da ne bom zaostajala za  bratoma. Tudi zaradi njiju dveh – predvsem pa zato, da bom prvi Einstein na svetu ženskega spola! -- sem se potem vpisala na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, na matematiko in fiziko, kakopak, ampak diplomirala sem pa drugje. Na Pedagoški akademiji, kjer sem dobila potrdilo, da sem predmetna učiteljica mat. in fiz. Učila nisem to nikoli, učiteljica sem kljub temu postala. Petindvajset let sem poučevala novinarstvo na Fakulteti za družbene vede. A ga ne bi, če ...
Če ... ne bi prišla na našo gimnazijo urednika revije Mladina Jože Šircelj in Slavko Pregl. Lepo sta govorila o novinarstvu, ni kaj, in jaz sem se brž vpisala v novinarski krožek. Moje prvo delo po opravljeni diplomi iz novinarstva je tako logično postala Mladina – takrat najbolj imenitna kovačnica velikih slovenskih novinarskih imen (med katerimi jih je več končalo prav našo gimnazijo, tudi odlični urednik Pregl!). Pregl je bil moj šef še enkrat – na ITD (Ilustrirani tednik Dela). Pa tudi zdaj je na nek način »šef«, saj je predsednik Bralne značke Slovenija in borec za bralno kulturo, v to vrsto izumirajočih živali pa sodi tudi moja malenkost.
Tudi filmska igralka ne bi nikoli postala, če ne bi hodila na šentviško. Takole je bilo: v dijaških letih je bil avto-stop normalna prevozna dejavnost. Enkrat sem tako stala na trolejbusni postaji, odhajajoč v mesto, ko mimo pripelje prekrasen črn mercedes. Dvignem prst, šofer pritisne na bremzo. In že sedim v paradnem avtu. Se predstavi Žarko Petan, režiser in evropsko znani pisatelj, ki ni vozil, ampak je bil sovoznik. Petana nisem nikoli pozabila. Ker je kriv, da sem postala filmska igralka, supersonično uspešna z vlogo Janice v hrvaškem filmu Breza . Oj, to je bila slava ... Se je ustavljal promet, zapirali so trgovine in hiteli gledati Janico, ki je takrat marširala po beograjskem ali tržaškem pločniku ali po cesti Ria de Jeneira pa Mar del Plate ...Tudi Špelo Rozin, dijakinjo naše gimnazije, je odkril Žarko Petan ... Zdaj nastopam v njegovih knjižnih spominih in z menoj tudi šentviška gimnazija. Na čelu namreč nosimo njeni dijaki svojstven pečat. Piše: Medved. Medved je bil takrat naš ravnatelj, ravnatelj čisto posebne vrste, tak ravnatelj, ki nam je dal dobro življenjsko popotnico, četudi sam dostikrat ni vedel, kako koristna je bila.
Moja medvedovska recimo takale. Že v prvi gimnaziji sem postala fotomodel. Bila sem na naslovni strani takrat edine modne revije Maneken, ki je bila v Šentvidu nemudoma razprodana. Vsi so vedeli, da je Manca Košir manekenka. Zato jih je najbolj zanimalo, kakšna oblačila nosim. Pa sem jih, firbce! Vsa štiri leta sem nosila črno klotasto haljo in to je bilo edino, kar so lahko videli na slavni manekenki! Ne spominjam se, da bi imel še kdorkoli drug haljo na sebi. Sem bila že takrat edinstvena, ha, ha!
No, na tej gimnaziji je v mojih časih učila profesorica, ki je rada videla ravnatelja Medveda, mene pa veliko manj – iz tipično ženskih razlogov. Tako me je enkrat, ko sem prišla s snemanja, in si nisem dobro zdrgnila ličila s trepalnic, prijavila ravnatelju, da hodim našminkana k pouku. Medved je pribrzel v razred, me prijel za lase in me odvlekel proti umivalniku, ki je stal ob vratih. Odprl je pipo in porinil mojo glavo v umivalnik. Jaz pa sem ga takrat tako ugriznila v roko, da je spustil mojo glavo, se držal za roko ves rdeč in zabuhel v obraz – od bolečin! – in brez besed izginil. Medved ne bi bil Medved, če zadeve ne bi premislil. In sva po tistem ugrizu, ki se mu je menda poznal še mnoga leta, postala dobra prijatelja. Me je potrepljal po ramenu, da sem res pogumno dekle, takole se znam boriti zase. Kljub temu mi je dal ukor ravnatelja pred izključitvijo. Mene to ni motilo. Čeprav je sklical oba turnusa, da so vsi dijaki šentviške gimnazije prisluhnili tej strašni sramoti: Manca Košir je dobila ukor pred izključitvijo.
In zakaj sem ga dobila? Da so bili najini računi poravnani v kozmičnem smislu, si mislim danes. Kajti, ukor za to, kar sem »naredila« jaz, pač ni bil upravičen. Greh, ki sem ga zakrivila, je bil, da sem eno popoldne manjkala pri pouku, ker sem šla na modno revijo v Celje. Trapa sem šla prej vprašat Medveda, če grem lahko -- če ga ne bi, posledic ne bi bilo, a kaj, ko so nas doma učili, da je vedno treba govoriti po resnici in pravici! Medved je seveda rekel ne. Jaz pa sem mu zabrusila nazaj: »A tako, mene ne pustite, čeprav pišem redno vse kontrolke in šolske naloge. Pustite pa drsalce in skakalce (takrat je bila šentviška gimnazija znana po Medvedu in številnih športnikih, ki so bili vpisani na našo šolo), da hodijo na turneje, oni špricajo tudi šolske in kontrolke, pa nikome ništa!« Medved ob sapo, smrklja, boš gobezdala. Če boš šla, boš dobila ukor. Pa ga naj, sem odgovorila, in sem res šla. Kajti po moji meri so bila narejena oblačila in nobena manekenka me ne bi mogla nadomestiti. Moja draga mama in oče sta se globoko strinjala, da grem v Celje, in sta stoično prenesla posledice dejanja svoje »grozne« hčere.
V gimnaziji sem bila vpisana tudi v dramski krožek. Za novoletni praznični čas smo gostovali naokoli z Rdečo kapico. To sem seveda igrala jaz. Pa je v Ljubljanski banki nek okajeni oče vzkliknil: »Kako ima ta Rdeča kapica dobre joške!« In je zapečatil mojo igralsko usodo. Režiser Breze je hotel, da jih pokažem za sekundo, in tako sem postala prva jugoslovanska filmska igralka, ki je odkrila oprsje. Mi še danes to mečejo naprej. Takrat sem se sramovala, zardevala, gledala v tla – danes se mi zdi, da je estetska škoda, ker posnetek ne traja dlje!
Domačih nalog praviloma nisem delala doma, ampak med odmori v šoli. Mi je včasih žal – ker se jezikov tako ne da naučiti. In sem se morala potem učiti sama, in še danes jih ne znam za odlično. Oče je pa podpisoval graje in opomine iz francoščine in nemščine ... Ni pa mi žal, da sem kdaj špricala. Samo en predmet – telesno vzgojo. Skok v višino, preskok čez kozo ... veščine, ki so grenile mojo mladost. In povzročile, da sem za Churchilom ponavljala: No sports! Če bi se učili plesat, bi bila najboljša! Saj sem preplesala prav vse na gimnaziji organizirane večere (kar nekaj sem jih zrihtala sama – in tako spoznala zanimive glasbenike, ki se še dandanes spominjajo igranja na Šentviški!), in razredničarka je vila roke: »Mein Gott, Košir, müssen Sie immer ...«Doch! Immer!«, sem odgovorila.
V gimnaziji je bilo super tudi zato, ker smo bili krasen razred. Sošolke in sošolci, ki smo se veliko družili, si pomagali, se skupaj učili. Solidarnost in ne tekmovalnost – kot je danes pravilo – je bilo naše vodilo. Še danes sem srečna, da sem bila s temi fejst fanti in dekleti, mnogi so bili iz revnih okolij, vasi, a človeki, katerih drža še danes pokonci stoji!
Čeprav sem sovražila telovadbo, sem bila gibčna. Ker sem hodila vsak dan peš v šolo, pol ure s Pržana do šole in pol ure nazaj. Eno uro na svežem zraku – pot je vodila skozi gozd – vsak dan, kakšna dota za življenje! Dobro, da je bila gimnazija tako daleč. Zdaj pa vozimo otroke samo še v avtomobilih in vse več je okvar na dihalih, predebelih otrok in sitnih staršev.
Kot je bilo srečno moje šolanje vsa štiri leta gimnazije, je bil veličasten tudi konec. Matura. Nosila sem ključ in za to pomembno opravilo sem se morala čedno odeti. Šla sem v Trst (na štop, kakopak), kupila prelepo blago turkizne barve, in šivilja mi je zašila ljubek plašček s krilom. Ah, kako sem bila srčkana, govorijo fotografije danes. Pa tisti cilinder, kako mi je lepo pristajal! Da o plesu in drugih rečeh niti ne govorim. Povem naj le še to, da moj šolski uspeh ni bil zavidljiv, ampak na maturi sem pa vse nadoknadila. Kadar je treba, se znam disciplinirano učiti in dam vse od sebe. V mojem maturitetnem spričevalu so zato samo odlične ocene. Ko sem ponosno prinesla veličastno spričevalo domov, je ljubi očka ležal na postelji in bral časopis. Vzhičeno sem zakričala, da sem maturirala z odličnim. On še trznil ni: »Sem to pričakoval od tebe, draga Čukica«, je rekel in mirno bral naprej.
Vse, kar je pomembno za življenje, sem se naučila v gimnaziji v Šentvidu: samozavesti, uporništva in poguma, prijateljstva, solidarnosti, radosti. Skoraj nič od tega me niso naučili učitelji, še manj učni program, sem dolgo mislila. Naučilo me je življenje, kakršno je bilo takrat na tej fantastični šoli. Za to življenje pa je imel največ zaslug ravnatelj Medved, moji sošolci in sošolke, pa najbrž tudi profesorji in profesorice, samo da tega takrat nisem vedela. Danes se mi zdi, da je že moralo biti tako. Da je postal moj življenjski moto: »Učim se, torej sem«, je tudi njihova zasluga. Hvala jim!