nedelja, 23. september 2012

Jedli smo od materinega srca

Naša mati prednica je minuli četrtek, 20. septembra 2012, slavila osemindevetdeseti rojstni dan. »Osemindevetdeset let je stara mama Luša?« je vprašala petletna pravnukinja Tesa. »To pomeni, da bo čez dve leti sto let«, je izstrelila. In smo ugotovili, da ne poznamo nobenega živega človeka, ki bi bil toliko star, kot je naša mama Luša. Kako veliko življenje smo potemtakem slavili, ko smo sedeli za mizo, klepetali in lomili kruh -- masleno pletenico v obliki srca! Darilo, ki sem ga mami in vsem nam naročila pri grosupeljski Mari Podržaj (toplo priporočam njene božanske izdelke, ki dišijo po domačnosti, tradiciji in dobroti. Pokličete jo lahko na 041 706 919) zlatih rok. Fotografijo kruha – srca je posnel štirinajstletni pravnuk Tin Košir Popovič.

foto: Tin Košir Popovič

Mama je sedela za mizo in gledala živ žav, jaz sem sedela ob njej in bila ganjena, ko sem opazovala, kako lomimo kruh. Metaforo za materino srce.

Ogromno nam je dalo to veliko srce. Občutek varnosti. Zavetje resničnega doma. Izhodišče, od koder smo potovali po svetu in vase. Pribežališče, kamor se vedno znova vračamo. Materino srce je sidro. In v slovenski kolektivni zavesti je sidro tudi kruh. Kruh nas nahrani. Nas potolaži. Kruh diši po našem otroštvu. Kruh je skrinja spomina. Mati je hiša kruha.
Jezus je pri poslednji večerji odlomil kos kruha in rekel: »Od tega jejte vsi. To delajte v moj spomin.« Minuli četrtek smo na nek način jedli hostijo in imeli obred evharistije. Kajti božjost je v kruhu, ker je bog prebivalec materinega srca.
Odkar znam misliti družino, mi pomeni (mamina) kuhinja njeno središče. »Družina je tam, kjer se kadi iz lonca«, rada povem. Imam izkušnjo dišečega lonca in oj, vonja spečenega kruha v domači pečici. Za svojo družino je kuhala mati, za svoje ljudi je pekla kruh. Ko lomimo materino (Marino) srce, se tega zavem silovito in moja hvaležnost je brezgrajna. Pomislim na pesem Alenke Rebula, na tisto lepo pesem z naslovom Blagor ženskam, ki je dala ime enemu najboljših priročnikov za celjenje ranjene ženske duše in njen zmagoslavni dvig ob zastavi odrešenja. Tako bi rada umrla, sem si ponavljala, ko sem jo prebirala, prav tako bi rada umrla … Da ne bi umrla za ljube mi ljudi nikoli.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.

Izginjal in izginil je kruh v usta sina in hčere, sinove žene, njunega sina in hčerinih hčera ter otrok hčerine hčere … Nihče ni ostal lačen, ker nas je nasitilo materino srce. To veliko, ogromno srce, v katerem smo vsi doma. Zato se radi družimo za družinsko mizo še naprej, čeprav ni več med živimi ne očeta ne brata, a ostaja mama Luša. Četudi je včasih tiha in odsotna za našo kuhinjsko mizo, smo hvaležni, ker ona JE. Njena dediščina je veličastna. Dala nam je srce, dobro kot kruh, zato nihče od nas ne bo nikoli lačen. Tudi ko je ne bo več med živimi. Saj ne bo umrla naša mama Luša, ona bo samo izginila, kot je izginil na njen osemindevetdeseti rojstni dan kruh na mizi. In nihče od živih ne bo ostal lačen.