ponedeljek, 17. september 2012

Čaroben dan v hiši Hospic

  Kot vsak ponedeljek sem bila tudi danes dežurna prostovoljka v svojem drugem domu – hiši Hospic na Hradeckega 20 pod Golovcem v Ljubljani. Kadarkoli pridem -- četudi iz zagatnega domačega jutra zaradi tega ali onega, kaj bi vam pravila – se vse spremeni, ko vstopim v našo milo lepo hišo dobrih ljudi in prav posebnih energij. V tem norem drvečem času so le še redko kje sveti prostori. V naši hiši jih je kar dvanajst! Dvanajst sob, v katerih bivajo hudo bolni in umirajoči. Z njimi lahko doživljamo resničnost in resnico; brez mask, brez poz, brez pričakovanj in kalkuliranj. Samo smo, kar smo: oni, ki odhajajo, in mi, ki prihajamo k njim po lekcije modrosti in pristnega življenja do poslednjega izdiha.

Danes je bil v hiši čaroben dan. Kajti zgodila se je donacija, zaradi katere smo vriskali. Mladinska knjiga Založba nam je namreč za »depandanso« Mančine knjižnice, kot pravimo novim knjižnim policam v preurejeni sobi za druženja, donirala kar pet škatel knjig! In to kakšnih knjig! Ko sem jih urejala, sem se potopila v vzporedni svet, enako resničen kot ta, po katerem hodijo moje noge. Po vzporednem svetu potujeta duša in duh in to nič manj ne šteje in pogosto še več velja! Zame in za drage v hospicu, kajpada.

Ko sem jemala knjige iz škatel, sem se s sleherno pogovorila, preden sem jo odložila na polico. Čudovite monografije, bogato ilustrirane enciklopedije, razkošje barvnih fotografij! Človeka pomiri listanje po knjigah, kot so Romarski in sveti kraji, Sto najlepših mestih sveta, Čisto kratka zgodovina skoraj vsega, 1000 čudes narave, 1001 domače zdravilo … Joj, saj to je vendar knjiga, ki jo v izložbi ogledujem že nekaj časa, se razveselim, ko zagledam enciklopedijo UM – TELO – DUH! Brž vzamem v naročje to zakladnico ezoteričnih znanosti in duhovnih tradicij, kot pravi podnaslov, in se mi odpre poglavje, ki me kar posrka vase. Carl Gustav Jung o sanjah, pa o kolektivnem nezavednem … Junga se pač ne naveličam brati! Pa prav pred prihodom čarobnega darila iz Mladinske knjige sva se s kolegico pogovarjali o njenih sanjah in sva jih interpretirali, zdaj pa, glej, še Jungova razlaga. Kako smo povezani in prepleteni, vsi z vsemi, vse z vsem! Vsi smo eno in eno je vse, kot je že pred dvema desetletjema naslovil svoje izjemno delo genialni mladi znanstvenik Mitja Peruš, danes eden najpogosteje citiranih Slovencev na svojem področju v svetu!
Kako se razveselim knjig, o katerih sem že pisala, o njih govorila na svojih literarnih večerih v Kavarni Union Beremo z Manco Košir -- ja, tudi letos bodo, prvi že drugi četrtek v oktobru, toplo vabljeni kar zdaj! – in o katerih lahko berete tudi na tejle spletni strani, če greste pogledat pod geslo KNJIGE: Stari kralj v izgnanstvu odličnega avstrijskega pisatelja Arna Geigerja, pa Marka Nepa Knjiga prebujenja in duhovita velika slikanica za vse sorte družin Vse naše družine. Najdem priljubljeno, večkrat natisnjeno zbirko koanov in zenovskih zgodb Vrata brez vrat, pa očarljivo knjigo ljubega Lea Buscaglia Jesen listka Timija. Ta je kot nalašč za hospic, za velike in majhne, ki želijo slišati resnico o življenju – smrti – življenju kot večnem krogu. »Topla zgodba o listku Timiju in njegovih prijateljčkih, ki se spreminjajo skozi letne čase, dokler s prvimi snežinkami mehko ne pristanejo na tleh, je navdihujoča alegorija, s katero lahko tudi malčkom razložimo življenjski krog in pomen smrti«, o njej piše emkina spletna stran. Naj važna povem, da sem Mladinski knjigi prav jaz – hura! – to knjigo priporočala in urednico Andrejo nagovorila, da so jo natisnili. Predstavila mi jo je prevajalka, prostovoljka na SOS telefonih, ko sem jim pred leti predavala. Res smo povezani, res smo vsi eno!
In najdem, ah, duša mi zatrepeta, eno najlepših knjig, kar so jih kdaj videle moje oči – nepresežne so v njej ilustracije Damjana Stepančiča – delce Neli Kodrič Filipič Ali te lahko objamem močno?, ki je delce samo po količini napisanih strani, a je veličastno delo po globini sporočila v besedah in med njimi. Vredno večkratnega branja, pretresljivo darilo za tiste, katerih duša zmore dihati globoko.
Ko pride v hišo na obisk očka z malo deklico, ki ji je pred kratkim pri nas umrla ljubljena babica, primem punčko za roke in jo odpeljem h knjižnici. Začne listati številne risanke, pobarvanke, zgodbice za majhne in malo večje in je čisto nič ne moti, da imamo mi v sobi sestanek medicinskih sester in prostovoljcev, na katerem si izmenjujemo izkušnje in doživetja ob naših dragih ležečih učiteljih … Mala kar bere, bere, mi pa žvrgolimo o čudesih, ki smo jih doživeli, o lepih smrtih, ki so se zgodile minuli teden, o novih ljudeh, ki so prišli danes v našo hišo …
Danes je bila v hiši tudi televizijska ekipa TVS, ki je posnela prispevek za oddajo TEDNIK. Tudi ta ekipa je bila čudo. Koliko spoštovanja in občutka za dostojanstvo bolnikov so pokazali! Novinarka je prišla tako pripravljena, da mi je sapo vzelo. «Vi bi bili pa tudi lahko prostovoljka hospica«, sem ji rekla na koncu našega dragocenega profesionalnega in človeškega druženja pred televizijsko kamero in za njo. «Saj sem že razmišljala o tem«, je povedala. Kot bi brali misli drug drugemu, kot bi se nevidno držali za roke vsi, ki vstopamo v svetost in svetlobo hiše Hospic pod Golovcem!
Pravzaprav sploh ni bil čudežen samo današnji dan, ki ga je obogatila donacija Mladinke knjige in občutljiva televizijska ekipa. Čudežen je pravzaprav sleherni dan v tem svetem prostoru. Edinstvenem. Pred katerim z nemo hvaležnostjo poklekamo vsi, ki smo ga kdaj zares doživeli.