sobota, 01. september 2012

Bolj ko sem stara, lepša sem bila!





Izšla sta dva intervjuja z Manco Košir. Torek, 28. avgusta je izšel pogovor v reviji POSLOVNA ASISTENCA, ki ga je pripravila njena urednica Petra Ilar pod naslovom Zahtevajmo pravice za ljudi, živali in rastline, zemljo in nebo. Fotografije je posnel prav poseben fotograf, Andrej Križ. Vstopil je v mojo sobo nasmejan in bil tako hiter, da sploh nisem opazila, kdaj je posnel simpatične fotke, ki si jih oglejte tukaj (lepi mladenič je moj vnuk, indijski princ Tin, s katerim sem se družila ta dan). Bila sem v kavbojkah in stari majici, nenamazana, nepočesana, on pa kar zadovoljen z menoj. En dva tri in že so se zgodile fotke, ki jih mladi fotograf donira moji spletni strani. Srčna hvala, dragi Andrej!
In kdo je ta očarljivi fant, za katerega se je izkazalo, da je bil celo moj študent? Tukaj je najkrajši možen njegov CV, naj se ve, kaj vse ta mladi mož že je:
Andrej Križ, fotograf v kristusovih letih, okužen s fotografijo v petem razredu OŠ, nadaljeval šolanje na SŠOF (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo), kar devet let delal v foto oddelku časnika Delo, skrenil s fotografske poti na FDV in se vrnil na stara pota kot diplomiran komunikolog
z naslovom diplome Fotografija kot del družbene konstrukcije realnosti ter postal urednik fotografije pri revijah Manager in Moje finance.
Drugi intervju je objavila revija OBRAZI v četrtek, 30 avgusta. Pogledala sem naslovnico in nisem prepoznala obraza na njej. Nisem namreč pričakovala, da me bo doletela ta čast, da bom krasila naslovnico revije, za katero sem vrsto let pisala kolumne MOŠKI – ŽENSKE in mnoge bralke z njihovo avtorico vred še vedno žalujemo, da jih ni več na tistih straneh … Nisem tudi pričakovala naslova, ki krasi to krasno naslovnico: V minusu sem in NI ME SRAM. Hm, hm, sem debelo gledala nekaj časa. Fotografirala sem se zato, da bom pomagala širiti radostno staranje, staranje z užitkom in z igro ter veseljem do življenja, zgubanega in prav zato zanimivega. Res sem novinarki Mariji Šelek povedala za svoje finančno stanje, tako mimogrede, si nisem mislila, da bo to udarni naslov na naslovnici. Nekako se mi ne zloži z vsebino intervjuja ne s konceptom tega fotografiranja. Kar pa mi je še bolj žal, je, da se je izgubil moj stavek: »Sicer pa zame velja: bolj ko sem stara, lepša sem bila!«, ki so ga v redakciji (lektorica?) spremenili v prav nič duhovitega ne samoironičnega – dve značilnosti moje osebnosti, ki mi pomagata lažje živeti! Saj so iz brisali preteklik in napisali: »Sicer pa zame velja: starejša ko sem, lepša sem!« 


A je, kar je, škode ne bo ne zaradi enega ne zaradi drugega. Kdor bo OBRAZE in interjvju prebral, bo videl vsebinsko ustrezen naslov: Z Manco Košir o novem trendu – starejših ženskah NAJSREČENJŠA DOSLEJ! Predvsem pa videl fantastične fotografije, ki jih je posnela mojstrica Maja Slavec. Uauu, sem rekla – in še zdaleč nisem bila edina! – ko sem jih gledala. Glamurozne fotografije, na katerih je manekenka v zrelih letih videti kot filmska ali gledališka diva. Se mi zdi, da ob teh fotografijah zbledijo mladi manekenski obrazi brez vsebine in brez zgodb na gladkih, svežih licih. Maja Slavec je pač umetnica in posnete fotografije so ART vrste. Ne da ne zaostajajo za fotkami v prestižnih tujih modnih revijah, celo prekašajo jih! Maja Slavec, vsaka ti čast! Se klanjam tvojemu talentu in se zahvaljujem za serijo fotografij, kakršnih še nisem videla! Upam, da jih bom kmalu lahko objavila na tejle spletni strani. Do takrat pa lahko potešite radovednost z ogledom OBRAZOV in se veselite z menoj in vsemi starejšimi ženskami, ki smo v trendu Hura za radostno staranje!