četrtek, 23. avgust 2012

Starati se z užitkom

Ko odpremo srce in v njem kanal za določena sporočila, misli, občutja, se nam zgodi, da nas ta obilno obsipajo in jih vidimo tudi tam, kjer jih prej nismo. Tako me, odkar sem napisala kolumno o starejših ženskah, ki smo v trendu, dokazi, da je to res, dohitevajo sleherni dan.
Denimo včeraj, ko sem prebirala svojo najljubšo rubriko Svet so ljudje na zadnji strani Dela. Takoj sem zagledala milo obličje meni ljube Isabelle Rossellini, hčerke oboževane igralke švedskega rodu, ob kateri sem v filmu Casablanca vzdihovala in pretakala debele solze, Ingrid Bergman, in italijanskega kultnega režiserja Roberta Rossellinija. Od nekdaj mi je všeč njena skromnost. Človeška drža, etos, ki odstopa od hollywoodskega klišeja, pa čeprav je bila poročena z velikim filmskim režiserjem Martinom Scorsesejem in je živela z mitskim Davidom Lynchem (v njegovem nepozabnem filmu Modri žamet je odigrala svojo prvo filmsko vlogo) pa še s kom. A Isabelle kot da je šla neomadeževana skozi gozd hollywoodskih iluzij in površinskega blišča, udomačena sama v sebi na način, ki ga gojijo le redki.


»V osemdesetih je bila kar nekaj časa obraz prestižne kozmetične znamke Lancôme, a jo je pozneje odpustila, ker se jim je zdela prestara,« berem zgodbo z naslovom Ikona, ki ne mara slave. Prestara se je zdela Isabelle Lancômu takrat, ko jih je štela z moje današnje perspektive rosnih štirideset. In glej, uveljavil se je nov trend! Isabelle jih ima zdaj šestdeset, torej celih dvajset let več, a je postala privlačna za nekoga bolj dragocenega, hura! Na naslovnicah časopisov žari s še vedno lepim obrazom in dragulji priznane zlatarske hiše Bulgari. Poleg tega igra še v dveh filmih, dokazujočih trend o modnosti starejših žensk. V komediji, ki pripoveduje o »lepoti« staranja, in v filmu avantgardnega kanadskega režiserja Guya Maddina Keyhole.
Delo piše/prevaja/povzema: »V primerjavi s številnimi drugimi igralkami in fotomodeli je njen obraz še vedno lep in poseben prav zato, ker ni nikoli imela nobene lepotne operacije.« Operirane in z botoksom napihnjene igralke so si namreč podobne. Mnoge sploh ne morejo več igrati, saj je njihov obraz izgubil sposobnost izražanja čustev z grimasami, ki jih nategnjena koža ne omogoča več. Strašno, so ugotavljale v dokumentarcu televizijske hiše HBO zrele ženske, govoreče o lepotnih operacijah. Isabelle je bila morda najbolj radikalna med njimi. O operacijah je namreč izjavila, da »obraz deformirajo prav tako kot nekoč zloglasno povijanje ženskih nog na Kitajskem.«
Svoje posebnosti in unikatnosti Isabelle Rossellini ne razkazuje, ampak ju živi. »Bolj kot slava jo že od nekdaj navdušujejo živali. Trenutno pripravlja dokumentarni film o žuželkah, natančneje o njihovem seksualnem življenju, saj jo vznemirja to, da po potrebi lahko zamenjajo spol ali živijo kot hermafroditi,« berem Delove vrstice. Naslov kratkega filma o žuželkah je Zeleni porno. Očitno zeleno bije Isabellino srce. Biologija jo tako navdušuje, prvi poročilce o njej, da se je pred kratkim vpisala na univerzo v New Yorku, kjer se ukvarja s preučevanjem živali, teh »prečudovitih bitij«, o katerih bi v prihodnosti rada posnela še več dokumentarnih filmov.
Pogosto govorim, da je najboljša kozmetika možganska telovadba, in naj se ženske raje odločajo za učenje in študiranje kot za lepotne – predrage! -- tretmaje v kozmetičnih salonih. Ne bo jim hvaležen le obraz, ampak celotno telo z dušo vred!
Vseživljenjsko učenje je pač najboljši eliksir mladostnosti, ve tudi Isabelle Rossellini, ki pravi: "Študij na stara leta je precej bolj zanimiv kot takrat, ko si mlad, saj si na univerzi, ker te nekaj res iz vsega srca zanima. Zato, da bi se naučil kaj novega."
Isabelle je na Long Islandu kupila kos zemlje, kjer bo gojila zelenjavo in imela zatočišče za živali. Takole razmišlja: »Moja generacija si je vedno želela doštudirati in se preseliti v mesto. Nove generacije pa si želijo doštudirati in se preseliti na deželo, gojiti lastno hrano, živeti ekološko … To so na nek način politične odločitve, svoboda posebne vrste. Podobno, kot smo se včasih odločali, da bomo postali umetniki.« Če greste zeleni skok iz Ljubljane, recimo na Katarino, lahko tam srečate intelektualce, ki so se odločili za življenje v ekoloških hišah sredi narave in z lastnimi njivami zdrave hrane, pa z živahnimi otroki, ki enako radi pobirajo krompir kot se igrajo na računalnikih. Ali pa obiščite Kozjansko, to nekoč najbolj revno podeželje, obrobje razvite Slovenije. Ki se danes izkazuje za čudovito priložnost. Zemlja ni onesnažena, saj industrije tam praktično ni bilo, mladi se izobraženi vračajo na zdravo zemljo in k čistim izvirom vode ter gojijo ekološko pridelano hrano …
Svojo kolumno o starejših ženskah, ki smo novi trend, sem zaključila s ponudbo, da z veseljem na stara leta postanem to, kar sem bila v mladosti: fotomodel. Da lahko počakam zamudne Slovence (če pomislim, da Isabelle pri šestdesetih predstavlja Bulgari, našo zlatarno pa skoraj mlečnozobi ljubki obrazki, da v tujini izdelujejo kreme za sedemdeset let in čez, pri nas pa reklamirajo kozmetiko za zrelo kožo premlade ženske s skoraj otroško kožo …) do stotega leta, sem napisala, a se je zgodil mali čudež takoj. Je že zazvonil telefon iz znane revije -- ne povem katere, dokler ne posnamemo dogovorjenih fotk – in za en dan se bom prelevila v to, kar je v svetu trend: manekenko zrelih let, ki se pred kamero afna z enakim užitkom kot se trikrat in štirikrat mlajše od nje, he, he … Starati se z užitkom je tudi moja izbira!