četrtek, 16. avgust 2012

Samska, a ne samotna

»Kaj sem že napisala o svoji samskosti?« me prešine, ko prebiram članek z naslovom Srečno samske ali v lovu na moža? v zadnji številki družinske revije Jana. V okvirčku piše: »Mediji kot da se ne morejo odločiti, ali bi samske ženske predstavljali kot žalosten ostanek nesrečnih in obupanih na poročnem trgu ali kot (pre)močne in z močjo obsedene požiralke moških.« No, moja malenkost se ni nikoli počutila ne eno ne drugo, temveč nekaj tretjega, kar sem opisala lani v reviji ONA PLUS, posvečeni temi samskih žensk. Takole sem razmišljala:


Bilo je v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem v Nemčiji spoznala barona Philippa von Wamboldta, enega od graščakov gradu Hmeljnik, anarhista, človekoljuba, intelektualca izjemne širine, ki se je odločil Sloveniji zapustiti grajsko pohištvo, posodje, servise in še kaj, kar niso pokradli zmagovalci po drugi svetovni vojni. Svetovala sem mu, kako in kaj, in ko je prišel čez čas v Ljubljano, se je pozanimal, kako verodostojna je ta njegova »svetovalka«. Po tem mi je rekel: »Manca, še nikoli se ni zgodilo, da o kakšni ženski ne bi bil slišal, česar nisem slišal o tebi. Kogarkoli sem vprašal, kdo je Manca Košir, nihče mi ni odgovoril klišejsko, kot je to v navadi za identifikacijo žensk: žena tega in tega ali ljubica onega ali hčerka tretjega.« Takrat, pred četrt stoletja, sem se v polnini zavedala: moja identiteta ni vezana na moškega. Zase lahko rečem: Sem, ki sem.
Tako sem se počutila, odkar pomnim. Samosvoja, zato pogosto kot tujka med ljudmi, ki so me obkrožali. Dovolj prostodušna, da sem rekla, kar sem mislila; dovolj sebi podobna, da sem se vedla in oblačila, kot sem želela; dovolj pogumna, da sem menjala poklice, kariere, organizacije, projekte. In tudi moške. Frau Mut (gospa Pogum) me je poimenoval duhovni učitelj, pri katerem smo vadili odprtost srca in intuicijo. Od takrat me najljubša najmlajša hči kliče Mut. Ker sem, kar sem.
Bila sem poročena, a sem se počutila samska (in najbrž moj najljubši bivši mož tudi). Bila sem zaročena, pa se nisem (več) poročila, ker sem vedela, da nisem ustvarjena za klasično dvojino dveh, ki se prepoznata kot zakonski par. Znam živeti JAZ, znam dihati TI in čutiti MI, a izkušnje z le MIDVA nimam. Imam dva čudovita otroka, a tako prvega kot drugega sem vzgajala s pomočjo staršev in ne njunih očetov. Mati samohranilka pač. Z izjemno podporo družine in močno ljubeznijo do obeh očetov. Jutranji in večerni obred pa še vmes pri obeh deklicah najljubših je bilo milovanje njunih mehkih teleščk. Božanje in poljubljanje. In obvezna mantra: »Na en liček lubčka od mamice, na drugega lubkča od očka. Na eno rokico ljubček od mamice, na drugo lubček od očka. Na eno nogico …«. Samska ženska, četudi nekaj časa poročena, sem poljubljala otroka sama. A nikoli samotna. Globoko v moji duši in v vsaki celici telesa, ki še dandanes nosi spomin na predano ljubljenje z obema očetoma, sem izgovarjala njuno ime v otrokovo srce in kožo njegovo. Upam, da se tega še spominjata, četudi nezavedno; kajti ljubezen je močnejša kakor smrt, zato pečati naš spomin za večno.
Je biti samska naša izbira ali naša usoda? Takole se mi zdi: Če je samskost naša usoda, pomeni, da smo imele možnost biti v zakonski ali izven zakonski zvezi, da smo bile zaprošene, snubljene ipd., a smo rekle ne, ker smo čutile, da je to naš notranje najbolj resničen odgovor. Samskost nosimo kot nekaj naravnega, zato o njej ne razpravljamo, kaj šele, da bi se je sramovale, kot se je še marsikje marsikatera ženska in moški in vsa družina z njima. Tam, kjer je družbeno najbolj sprejemljiva oblika bivanja odraslih ljudi v paru moški-ženska, smo ženske moje sorte zaznamovane. Najbolj, če smo si drznile imeti pankrta, nezakonsko dete! A ta zaznamovanost se po mojem prime tiste ženske, ki si je želela in si želi živeti z moškim – zaradi družbenega pritiska ali notranje nuje --, pa ni nikogar, ki bi ji ponudil to možnost. Take ženske dostikrat rečejo: »Saj ni več nobenega pravega dedca. Sploh pa ne v mojih letih, so vsi poročeni ali pa niso normalni.« In so obupane, ker se bojijo, da bodo ostale samske do konca svojih dni. Brez moškega se ne počutijo izpolnjene, temveč opeharjene nečesa, za čemer zaman hrepenijo.
Sama se v samski koži počutim odlično. Živim polno in radostno, ne iščem (več) ne sebe ne »svojega« moškega. Ker sem, ki sem, je v meni vse, kar potrebujem. Sem notranje poročena, saj sta se objela moja anima in animus. Sem izpolnjena, saj sem doživela vse registre bivanja, od črne teme do žareče svetlobe. Ljubim. In to je bistveno. Ljubiti namreč pomeni zares biti. Vse oblike minejo, (lju)biti ne mine nikoli.