sreda, 15. avgust 2012

Odveza »slabim« materam

Poseben dan je: v zraku mir, pred stolpnico ni vsakdanje hrupno. Ne brni moped pod mojo spalnico, prižgan moped časopisnega raznašalca, ne ropota in ne piska tovornjak, ki odvaža smeti že v ranem jutru, oj, kako odmeva premetavanjee odpadkov, ljudje ne prižigajo avtomobilov in ne loputajo z vrati zaradi naglice, otroci ne jokajo, ker jih danes nihče ni vlekel iz postelj in odpravljal v vrtec v zanje prezgodnjih urah … Ptice žvrgolijo kot sleherni dan in oznanjajo čarobnost življenja, cerkveni zvonovi pa donijo dlje in močneje, da se poveča srčni utrip, ki reče: »Pozdravljena Marija, milosti polna, Gospod je s teboj!«

Danes je za Slovence pomemben praznik, praznik zavetnice mnogih cerkva, kraljice miru, Matere Božje, ki je bila takoj po smrti s telesom in dušo v nebo vzeta in je zdaj ob Kristusu, kjer prosi za grešnike. Če bi si človek hotel predstavljati njeno vnebovzetje, ki ga slavimo na današnji dan, bi najbrž planil v smeh. So jo »gor vzeli« kakšni NLP podobni stvori, je Bog pomolil izza oblakov brezmejno roko in jo dvignil z zemlje ter posadil poleg božjega trona, ki stoji -- kje? Bolje, da opustimo kakršnokoli predstavljanje, samo prisluhnimo globoki veri, da smrt ni konec, ne Marije ne slehernega izmed nas, da tole naše kratko življenjce pač ni vsa zgodba, ki se nam ima zgoditi … Smo veliko manj, kot si -- kadar nas mučijo tegobe in se kopljemo v bolečini, misleč, da smo vse, kar trenutno obstaja, jaz in moje trpljenje – domišljamo. In veliko več, kot sploh zmoremo mislit. Smo večni in brezgrajni, iz Svetlobe porojeni in vanjo znova in znova potopljeni …
»Ves Marijin pomen in vsa njena veličina je v njeni zvezi s Kristusom, v njenem božjem materinstvu. Zato se je Cerkev od najstarejših časov spominjala božje Matere,« berem v knjižici Kristjan moli, ki jo jemljem v roke ob cerkvenih praznikih. In se mi, kot vedno, tudi danes za malo zdi. Da je Marija slavljena v funkciji rodilnega organa kot podoba velike Matere. Kaj pa ona kot ženska iz mesa in krvi, kaj ni imela drugega opravka na svetu kot biti zgolj Mati, pa četudi božja?
»Ni višjega poslanstva kot biti mati. Zato naj mati rojeva otroke, ostaja doma in skrbi zanje, s tem bom opravila, kar ženska opraviti mora,« je mantra, ki me je znala v mladih letih prav zjeziti. Kot da ženske, ki niso rodile človeških otrok, pač pa rojevajo pesmi, pomagajo ozdravljati bolne, so učiteljice in znanstvenice, skrbijo za ostarele, tečejo na Šmarno goro ali pa na maratonu v New Yorku, vozijo tovornjake in letala, oskrbujejo vrtove in njive, se sučejo po manekenski brvi in blestijo na gledaliških odrih, prenašajo kahle v bolnišnicah in jemljejo kri v laboratorijih, sedijo v recepcijah in telefonskih centralah ter prijazno odgovarjajo na tisoč enakih vprašanj vsak dan, mar one, ki nimajo otrok, niso blagoslovljene matere opravil, brez katerih bi svet že davno propadel?
So, kajpada! Ampak črviček krščanske moralke je glodal v moji dušici kljub temu od rojstva prve hčere naprej, tudi pri drugi se je še znal oglašati z očitajočim tonom: »Preveč te zanima svet in premalo si s svojima hčerama! Ob prvi si diplomirala, ob drugi magistrirala, ob obeh doktorirala, sploh niso poznale pravih počitnic s teboj, ker si imela s seboj vedno kovček knjig pa še pisalni stroj, namesto da bi objemala svojo hčer, prelivajočo solze zaradi neodgovornega fanta, ker ta ni prišel k njej, kot je obljubil, si šla obiskat za rakom zdravljeno prijateljico v zdravilišče, namesto da bi grela trebušček svoje hčere ob prvi menstruaciji, si šla delat intervju z razvpitim gledališkim režiserjem …« Slaba mati si bila, slaba mati si!
Na Marijin praznik zaslišim tolažnico, ki mi pravi: »Saj si storila enako kot jaz! Ne prvič ne drugič nisi nameravala zanositi, pa si obakrat z najglobljim zaupanjem dahnila: 'Naj se zgodi Tvoja volja!' Da si jima podarila življenje, to je čudež, vreden tvojega bivanja! Saj tudi jaz nisem mogla kaj dosti storiti za Jezusa, kar naprej je uhajal z doma, priznal me ni do svoje smrti na križu, šele takrat je svetu rekel, to je moja mati, prej pa je govoril, da so njegova mati in njegov oče vsi ljudje, vsi smo bratje in sestre, je učil, svoje matere ne poznam, je govoril …«
Dvignem glavo pokonci, ko se spomnim deklice mlade, ki je kimala prihajajočemu bitjecu in pojma ni imela, kaj bo in kako bo z otrokom, mož umetnik je bil poročen s sanjami o velikih filmih, ki jih bo ustvaril, in ne s to mlado mamico. Pa je kljub temu rekla pogumno: »Naj se zgodi Tvoja volja!« Vsaka mi čast, si rečem, ko premišljujem o njej, mili nedolžni deklici, in ko pomislim na nezakonsko mater, daje še drugič dahnila usodni DA dušici, ki se je hotela naseliti prav v njeni maternici … Vsaka mi čast, amen!
Ampak odvezo, ker sem bila po podobi slovenskega arhetipa žrtvujoče se matere slaba mati, sem dobila šele zdaj, ko sem prebrala knjigo ljubega mi Christiana Bobina, navdihnjenega prek žensk in oboževalca materinstva, delo Za vedno živa. V njem je odpustek, ki mi je potolažil srce popolnoma. Bobin po smrti ljubljene prijateljice Ghislaine še vedno govori z njo in ji piše pisma ljubezni ter hvaležnosti sleherni dan, njej, ki je imela uradno tri otroke, na skrivaj, kot piše, pa še desetine otrok, učiteljica Ghislaine. Slavospev ji poje, in jaz pritaknem čelo na njegove strani, da Bobinov blagoslov doseže tudi mene, trepetaje se dotakne vek in jih na široko razpre, da črke s papirja zlezejo v moje oči, od tam odpotujejo v srce in zdaj ptice ljubezni prebivajo v meni, mirni. Odrešeni.
»Popolna mati si«, zvonijo zvonovi. Kajti, me potolaži Bobin, »popolna mati je tista, ki tako kot ti daje svojo ljubezen radodarno, brez računice, ki ne pričakuje povračila, predvsem pa ne živi samo za svoje otroke, živi tudi drugod, živi tudi druge ljubezni, vsa je iskrena v vsakem gibu in besedi.« Moj odrešenik nadaljuje: »Najboljše matere so to, kar ljudje imenujejo slabe matere, tiste, ki ne mislijo izključno na svoje otroke, najboljše matere so tiste, ki ne pozabijo, da so prav tako in z enako silovitostjo žene, ljubice, hčerke … (pa vile, male deklice, čarovnice, zapiše v naslednjem odstavku): razdajo se in gredno naprej.« To!
Dobra mati sem, ker je moja duša polna ljubezni in je ne iščem zunaj, tudi pri lastnih otrocih ne. Zato lahko ljubezen brez računice darujem njim in vsem in vsemu, kar JE. Kot poje lepa, lepa pesem Alenke Rebula, najlepša pesem za Marijin praznik in vse raznorodne matere.

Ljubezen je ptica

Stradaš, zato te ljubezen išče.
Ljubezen je ptica
in ti si gnezdo.
Nad teboj kroži
in toži v bolečini
polna hrane za mladiče
težka od dajanja
ne more pristati.
Tvoje gnezdo jo zavrača
polno je bodic
in strupenega puha
ohlajena telesca stradajo
in kličejo mater.
Ljubezen, ki jo čakaš,
je ptica.
Ti si njeno edino gnezdo.