nedelja, 19. avgust 2012

Moji moški


Včeraj me je intervjuvala Janina Žagar za rubriko NA ODRU ŽIVLJENJA v reviji Naša žena in me, kajpada, spraševala tudi o mojih moških. Sem se spomnila, da sem zgodbo o tistih najpomembnejših, ki so me usodno oblikovali, pred leti napisala za Modno Jano. Pa jo objavljam še na tej strani, hvaležna vsakemu posebej. Izvolite:


 »Res, začeti moramo pri sebi, vendar ne smemo končati pri sebi: resnica se začne z dvema« (W. Tubbs), je misel, ki sem jo vedno znova premišljevala. In živela. Najbolj pekoče s svojimi partnerji. Sem vriskala, sem piskala... Prihajala, odhajala. Dokler nisem dojela. Ko se zvečer obredno zahvaljujem za svoje življenje z žilami, polnimi bivanja, kot pravi  ljubi pesnik R. M. Rilke, šepetam imena njih, ki so mi veliko dali. Me ogromno naučili. Me vzburili do strastnih višin, razžalostili do najglobljih globin. Z vsemi petimi okončinami so zaznamovali moje življenje tako, da me brez njih ne bi bilo, kot zdaj sem.
Psihoterapevti vedo: človek ima samo dva resnična problema – očeta in mater. Imela sem srečo. Najboljšega očeta za deklico, kakršna sem bila jaz. Očeta, ki me je spodbujal, verjel vame in mi zaupal, mi ob pravem času prinesel prave knjige, me vozil na razstave, koncerte ... Ki me je uslišal – bila je to njegova igra, udariti moj oče pač ni znal! --, ko sem se drla, naj natepe moja brata, saj sta prej ona dva mene, je dvignil roko, da ju bo ... In me je ponovno uslišal, ko
sem po tej grozeči gesti milo zaprosila, naj ju nikar ne tepe ... Je rekel, da bo že pokazal moji razredničarki (govorilo se je, da je bila včasih nuna), če bo treba, ker sem imela opomine in graje in ukor pred izključitvijo. V šolo ni šel nikoli. Mu ni bilo treba. Ker sem jaz pogumno nosila na svojih šibkih plečkih šolsko usodo z opomini in tistim ukorom vred. Maturirala sem, kot se spodobi: vse ocene so se glasile – odlično. »Sem vedel«, je rekel, ko sem vrešče poročala o uspehu. Zaupanje, ki ga do danes ni moglo omajati nič na tem svetu.
Tudi pitoreskne zgodbe z mojimi moškimi ne. Ko sem gimnazijka doživela prvi plah poljubček, sem prestrašeno vprašala mamo, ali bom zdaj zanosila. Ne boš, me je potolažila. Po tem nisem nič več spraševala. Sem mislila, da mi je vse jasno.
A mi ni bilo. V začetku čisto nič. Takrat sem vedela samo to, da mora biti ON lep, visok, vitek, in odličen plesalec. Bil je točno tak, moj Madžar, ki je plesal kot hudič, si belil zobe s sodo bikarbono, ponarejal indeks, nosil najlepše obleke na svetu ... Z njim sem letela v nebo, kot se za mojo cigansko dušo spodobi. On je potem pristal na tleh, strahotno prizadet, spakiral je kufre in odšel živet v Nemčijo, si kdaj sposodil športni avtomobil in me prišel obiskat, mi telefoniral iz banje, v kateri je namakal svoje rane ... Jaz pa sem lebdela. Od ljubezni do nekega hrbta, ki sem ga videla, deklica mlada, v sobi igralske akademije, kjer sem vadila za svojo prvo TV dramo Deklica na podstrešju ... Prišel je mimo v kavbojkah in zelenem pletenem puloverju. Z rahlo upognjenim hrbtom, na katerega sem projicirala vse svoje ženske arhetipe. Zravnala mu bom hrbet, ki se krivi pot težo življenja, saj ga bom tako močno ljubila. In se poročila z njim, imela kup otrok in srečno bova živela do konca svojih dni.
Nekega dne je pozvonil na naša vrata. Ko sem sestavila to milo obličje s tistim hrbtom, sem omedlela. Vedela sem, da je to ON. Čez čas sem svojim staršem napisala pismo, da grem z NJIM na filmski seminar. Prvič v življenju sem odšla, ne da bi govorila z njima. In se pri devetnajstih poročila, ne da bi ju vprašala za mnenje. Pri dvajsetih rodila ... in ...
.... in zgrmela na tla. Ker sem dojila, nisem mogla več s svojim bohemom prečepeti celih noči pri Mikliču. Ker sem študirala, tudi čez dan nisem bila najbolj uporabna za veselo pohajanje, na kakršnega sva bila navajena pred hčerinim rojstvom. Na lepem sem od svojega princa včasih celo kaj zahtevala: da bi morda on malce popazil na otroka, jo dal na kahlico ... Tudi kuhala mu nisem več s predanostjo. Enkrat sem ga poklicala h kosilu, pa še ni bilo narezanega kruha na mizi. Ga je odrezal sam. S tako jezo, da si je porezal prst. Takrat sem prvič zaslutila, da jaz nisem več tista deklica, s katero se je poročil. In da on ni moški, ki bi postal tak, kot je predvideno v mojem scenariju za najino dvojino.
Ljubila sem ga pa še kar naprej. Začela sem zbolevati. Dobila sem kronično vnetje želodca. Moder zdravnik me je vprašal: »Gospa, ste vi srečni?« »Jasno, da sem«, sem mu zatrdila. »Vaš želodec ne pravi tega. Če ga hočete pozdraviti, se morate iskreno pogovoriti s seboj«. In sem se, prvič v življenju zelo zares. Šla sem na sprehod in jokala. Kajti morala sem si priznati, da nisem srečna. Da najin zakon ni tisto, kar bi moral biti. Da je moj scenarij neuresničen v vseh točkah, razen v čudoviti deklici, ki me je osrečevala od dneva, ko sva jo spočela. Spoznala sem, na tistem dolgem samotnem sprehodu, da moj mož ne bo nikoli postal to, kar bi jaz hotela. In da bom zato kar naprej bolna. Kajti telo je naša poslednja oaza resnice, vem zdaj, takrat pa sem to že slutila.
In sem se ločila. Mož je podpisal papirje in sva šla na sodišče. Tam pa škandal: »Ali ga ljubite ali ga ne ljubite!«, je zarohnel sodnik, ko sva z možem odgovarjala takole. Sodnik: »Ali plačujete kaj za hčerko?« Mož: »Ne.« Jaz: «Ah, saj bi, če bi imel ...« In tako naprej v tem duhu. Moj odvetnik se je moral pošteno potruditi s prepričevanjem porote, da hočeva narazen, kajti moja neverbalna komunikacija je kazala ravno nasprotno: da hočem bolj skupaj. In sva odšla, držeč se za roko, v gostilno takoj po sodbi ljudstva, v kateri je zapisano: Ločila sta se dva umetnika, ki hočeta svobodo zase in nista zrela za skupno življenje. Ljudstvo je imelo to pot resnično prav.
Umetnika nikar! je bilo spoznanje po propadlem zakonu. Je sledil še kak eksperiment, ki se ni obnesel. Torej? Zapustila sem filmske vode in stopala po zastavljeni intelektualni poti novinarke, ki bo spoznavala in spreminjala svet. Govorilo se je o nekem imenitnem gospodu, svetovljanu, ki je na Slovensko prinesel fascinantne grafike največjih umetnikov, v svet pa širil glas o ljubljanski grafični šoli ... Obletnica mednarodnega grafičnega bienala je bila odlična priložnost, da preverim govorice o tem šarmantnem gospodu z eno najlepših hiš na Gorenjskem, pa z bazenom, kar je bilo v tistih socialističnih časih nekaj nepojmljivega.
In sem – kot se za dobro novinarsko spodobi – natančno preverila govorice na svoje lastne oči! O megalomanskem bazenu nič, hiša je bila res lepa, a zato, ker je bila tako preprosto narejena in so v njej visele božanske slike ... In gospod je bil -- šarmanten. Počasi, čisto počasi sva se začela spoznavati .... Počasi sem si morala priznati, da takrat, ko zapleševa tango, lebdim v njegovem naročju in ne čutim več tal pod nogami ... Začela sem redno zahajati v tisto lepo hišo vsak vikend. Potem je prihajala z menoj še hči in njena prijateljica ... Pa še kdo. Veliko prijateljev se je zbiralo tam, zanimivi pogovori. Fantastične knjige o umetnosti na policah in v mojem naročju. Potovanja: Benetke, Firence, London, Pariz ... Zadnja je bila pot v Ameriko. Zaključilo se je sedem let druženja, ki mi je dalo več, kot bi mi dal študij umetnostne zgodovine na univerzi. Absolvirala sem sodobno likovno umetnost in za vekomaj postala začarana z lepoto slik. Ko sem opremljala svoje sobe, sem od tedaj vedno najprej izbrala (kupila) sliko, nato pa sobo uredila tako, da je bila njen okvir. Ravno obratno, kot počnejo drugi. A brez tega moškega, ki je v meni negoval estetski čut, me s svojo pozornostjo napravil žarečo žensko, potrpežljivo prenašal moje novinarske norišnice pa to, da ga je hčera rada kdaj jezila in še marsikaj drugega ... brez tega moškega moja mavrica ne bi bila cela. Hvala ti, dragi!
Še vedno sem bila novinarka. Ki sem nekega dne intervjuvala Parižana, za katerega sem že leta pred tem vedela, da bo moj sogovornik. Nisem pa vedela, da bo postal usodni moški. Tako sem se zaljubila, da mi je bilo slabo, hoditi nisem mogla in sem nekoč morala sesti kar na pločnik. Z njim sem spoznala številna letališča in letovišča, angažirano intelektualno literaturo, radikalna politična stališča ... Da o strasti ne govorim. Še danes me najini pogovori okrepijo in vlivajo upanje, da pa morda svet le ne bo šel v maloro, kar vsak dan bolj jasno kaže. Ko sem z njim, se počutim polna energije, in tako mlado mlada ...
Vedno srečamo partnerja, kakršnega prav takrat potrebujemo. Tu je usoda nezmotljiva. Čeprav mislimo, da smo zmotljivi mi, se vedno odločimo prav. Kajti dobimo prav to, kar potrebujemo. In dajemo, po čemer žeja drugega. Je premalo prostora, da bi opisala zgodbo z moškim, ki je postal oče številka 2. Dolgo je trajalo, da sem popustila. Zelo dolgo. Ko pa sem, je jez popustil in strastna voda je podirala bregove ... Od prve sem zanosila. In druga hči se je rodila sama. Brez pomoči babic in zdravnika. Rekla sem: »Nekaj čudnega se dogaja tam spodaj, dvignite odejo«. Pod njo je ležal dojenček, rdeč kot rdeča pesa. Rodila se je takrat, kot sem si želela. Trinajstega je ujela za dve minuti! Od očeta nisem pričakovala nič – saj sem imela vendar uspešno šolo za seboj. Sem pa pričakovala od otroka. Izrezala sem si fotografijo hčerkice starega rokerja in jo nosila v torbici. Moja dojenčica je bila res na las podobna njegovi. In tako zahtevna, kot sem si želela: «Oj, da bi bil to otrok, ki bi me silil misliti, študirati, čutiti duh časa ...« Ja, prav to dela z menoj. Pa ne bi, če ne bi prej njen oče naredil, kar je: me potegnil v tolmune, kjer prej še nisem bila.
»Zdaj pa je dosti!« je sklenila starejša hči. Tole kravco – bila sem že v službi na fakulteti -- bo treba spravit v štalco, da ne bo več bezljala po svetu. Preroške besede. Z moškim, ki je odločno stopil v moje življenje, sem po svetu hodila še več. In svet k nam. Vznemirljiva intelektualna zaveza, ki še traja. Štalce ni imel samo ene, ampak več. Eno v gorah, leseno, dišečo, da je moja vnučka osupnila: »To je najlepša hiša, kar sem jih kdaj videla!«. Tudi njen gospodar je markantna osebnost, ki zbuja pozornost, kjerkoli se pojavi. Ko sem bila nekoč z njim na simpoziju v Rimu, je po končanem predavanju pristopila k njemu lepotica in mu izročila droben listič: ime in številko hotelske sobe. Delala sem se neumno in sem povprašala nekega udeleženca, ki je občudujoče zrl v prizor: »Kdo pa je ta gospod, ki je predaval?« Ogorčen odgovor: »Kaj ga ne poznate? To je vendar svetovni kralj sociologije!« Kako se končajo zgodbe s kralji, vemo. V pravljicah s predano ženo ob sebi in večno krono na glavi. Tudi v resničnem življenju kralji pogosto zahtevajo: »Mesto žene je ob možu!«. A kadar naletijo na princeso, ki to po svojem poreklu ni, temveč je svojeglava ženska, okužena z emancipatoričnimi idejami o enakopravnosti in podobnimi traparijami, takrat se pravljica ne konča s poroko. Ampak tudi srečno – s trajnim prijateljstvom.
Po tej zvezi in razvezi sem si rekla – dovolj bo. Ampak očitno še ni bilo, kot da bi morala oddelati svoj karmični dolg. Pojavil se je nevsiljivo, vztrajal vsiljivo: mlad, lep, osupljivo inteligenten. Ne, s tem pač ne bom imela nič, sem bila odločena. Kdo je bil odločen? Moj ego? Moja usoda? Namesto da z njim ne bi bila, sem bila najdlje v svojem življenju. Dvanajst let! To je bilo učenje! Učenje z zavidljivim rezultatom!
On je zdaj s krasno žensko, uspešno je dokončal šolanje, osvojil dober karierni položaj in še boljšega bo. Jaz pa sem končno našla notranji mir: poroko moškega in ženskega principa v sebi. Tako je krog sklenjen in jaz sem celovita.