torek, 24. julij 2012

Ne izbirajte med Marijo in Magdaleno

Minulo nedeljo, 22. julija, je slavila Marija Magdalena. In slavila sem tudi jaz, ki mi je krstni boter, čudovit pesnik, umetnostni zgodovinar in duhovnik, pokojni Rafko Vodeb, pred skoraj četrt stoletja na vprašanje, katero ime bom dobila ob krstu, odgovoril: »Ti že nosiš svoje ime. Tvoje ime je Marija Magdalena.«
Na Marije Magdalene dan me obsije še en davni spomin. Bila je pomlad v tuji deželi, ko sem s takratnim partnerjem, slavnim profesorjem sociologije s tremi jeziki v duši, šla na hrib s čudovito cerkvico. Posijalo je sonce z veselimi žarki, ko sva prispela na vrh, na križišče dveh poti, ki sta od tam vodili naprej ali nazaj, ne vem več dobro. Obstala sem na tistem križišču in ON me je pogledal s posebnim pogledom. Z milim nasmeškom je rekel: »Tudi ti si na križišču. Ali boš postala čarovnica ali boš svetnica, zapis obojega je na tvojem obrazu.«
Čarovnice so mi bile od nekdaj blizu, sestre. V brbotajočih letih naše demokracije v drugi polovici osemdesetih prejšnjega stoletja smo ženske iz kluba Lilit sestavile prilogo Mladine na temo čarovnic, ki sem jo souredila. Takrat sem prebirala o čarovnicah, tudi slišala od novodobnih »strokovnjakinj«, da sem bila v enem od prejšnjih življenj zagotovo čarovnica, potemtakem s čarovnicami kot da na tekočem. Torej, mi je prešinilo na tistem hribu s pomladnim soncem obsijanim pred njegovim hudomušnim pogledom, čarovnica sem že bila. Kaj pa svetnica?

S svetnicami sem imela rahlo težavo. Razen svete Klare, ki mi je bila pri srcu, saj je navdihovala mojega najljubšega svetega Frančiška, ki ga brez nje zagotovo ne bi bilo, o nobeni svetnici nisem dosti vedela. Danes ni veliko bolje; razen posebej pri Slovencih euforičnega slavljenja Jezusove matere Marije katoliška cerkvena tradicija ne goji diskurza o svetnicah. Kljub temu sem posvojila Marijo Magdaleno. Iz enakega razloga kot sv. Frančiška. Občutim jo kot najbolj polno, celovito žensko v Bibliji, najbolj živo, tisto, ki je globoko ljubila. Oba s Frančiškom sta preigrala življenjsko klaviaturo v polnini, od najbolj temnih strastnih tonov do krhkosti nezemske svetlobe, ki je božala njuni duši z radodarnostjo. Da se je Jezus po smrti najprej prikazal Mariji Magdaleni me ne preseneča, saj komu pa naj bi se drugemu? Ona ga je najbolj ljubila in resnica gre k tistim, ki globoko in večno ljubijo.
Mariji iz Magdale so v Bibličnem leksikonu posvečeni pičli trije stavki, od katerih se zadnji glasi: »Kasneje so jo izenačili s skesano grešnico.« Skesana ali ne, grešnica Marija Magdalena je in bo, taka je njena arhetipska postavitev v našem kolektivnem spominu. Magdalena je grešnica, ker je bila lepa, ker je bila senzualna, ker je bila erotična. Njen največji greh je najbrž bil, da je v spolnosti uživala.
Kot bi draga Priscila, ženska, ki je še nisem srečala, a že sodi v sestrsko vrsto, vedela, da godujem, mi je poslala svoj prevod imenitne knjige slavnega italijanskega zdravnika, psihoterapevta jungovske šole, avtorja številnih priljubljenih knjig o temah, temnih in svetlih, človekove duše, Raffaela Morellija NISMO ROJENI ZA TRPLJENJE. Morelli imenitno tematizira odnose med zavednim in nezavednim, med razmišljanjem in delovanjem, med doživljanjem in govorjenjem o tem, kaj naj bi bili oz. morali biti. Je eden največjih »zagovornikov« človekove celovitosti, enosti duše in telesa, prepletenosti vidnega in nevidnega, šibkosti zavednega in moči senc, ki se jih bojimo… Zanj ni dileme ALI eno ALI drugo, kajti njegovi odgovori presegajo namišljene in zaukazane dvojnosti; mogoče in možno je živeti IN eno IN drugo hkrati, skupaj, v celoti.
Od nekdaj glasujem za IN IN, se zavzemam za eno in drugo in še kaj tretjega, širim objem za najrazličnejše in in. Na godovni dan najbolj za združitev erotične Magdalene in duhovno presvetljene Marije. Sem kar zavriskala, ko sem prebrala naslov Morellijevega poglavja na to temo: »Ne izbirajte med Marijo in Magdaleno.« Ker ni kaj izbirati, temveč pogumno živeti oba principa hkrati. Kot so ga živele zanimive in vznemirljive hetere – zelo poenostavljeno se o njih govori kot o izjemno izobraženih prostitutkah, s katerimi so diskutirali grški filozofi. Žene so imeli za matere in gospodinje, z njimi se kajpada niso menili filozofskih zadev, izobražene hetere pa so jih erotično navdihovale in modrile njihove glave na najbolj avtentičen ženski način.
Naj Morelli namesto mene na kratko pojasni, zakaj živeti IN Marijo IN Magdaleno, izvolite citat: »Vsaka ženska, ki ljubi, je prava hetera; je popolnoma predana Venera; je moško in žensko skupaj; je gospa ugodja.
Grška hetera je sveta, zato ker je ugodje sveto, ker je eros pravi skrivnostni obraz življenja, ki ni 'dejstvo', razen na najnižjem nivoju za reproduciranje, ampak je sila, ki teži k srečanju z neskončnostjo in večnim prostorom.
Prave ženske stremijo k vedno večjemu ugodju, zadovoljstvo je njihov cilj, njihova usoda; ne vedo, da to ne delajo zase, ampak za bogove, se pravi za cel svet. Velikokrat je družbena morala v nasprotju z vsem tem, saj nas želi imeti otopele, ugasle, brez strasti, se pravi brez duha.«
Ne bi se mogla bolj strinjati, kot se z zaključkom poglavja o veličini ljubljenja: »Ne bi smeli vrednotiti ljubezni na podlagi trpljenja, ki nam ga povzroča -- to predstavlja uporniški Jaz, ki se noče umakniti -- ampak na podlagi tega, kaj novega nam ljubezen prinaša v življenje: ustvarjalnost, delo, realizacijo, nove talente.” Saj: »Ljubimo se, da rojevamo novo bitje, otroka duha, kajti ni bolj duhovne substance od erosa, ki je sposoben proizvesti najgloblje spremembe v duši.« Marija je mati otroka duha, Magdalena je polnokrvnost erosa. In obe skupaj sta ljubezen, ki poraja svet. To sem slavila minulo nedeljo, ko je godovala Marija iz Magdale in jaz z njo. To: čisto ljubezen.