nedelja, 08. julij 2012

Ljubiti z odprtimi očmi


Bila je to ljubezen na prvo stran, kot bralci moje spletne strani že veste, saj sem očarana nad Bucayevo uspešnico Ti povem zgodbo o tem nemudoma poročala. Medtem je bil Jorge Bucay na gostovanju v Ljubljani in ko sem ga uzrla prihajajočega v dvorano, kjer je imel novinarsko konferenco, sem mu poletela v objem. Toplo sva se objela, brez besed sva vedela, da sva prebivalca istega duhovnega planeta. Planeta, na katerem se pripovedujejo zgodbe, se zna biti hvaležen za življenje, se mojstri v odpuščanju, se veliko objema in smeji. In se zna ločiti zaljubljenost od resnične ljubezni. Prav o slednjem je spisal -- kajpada je tudi na veliko prevajana uspešnica -- knjigo Ljubiti z odprtimi očmi (Mladinska knjiga 2012). Kdor jo bere z odprtim srcem in je sposoben samorefleksije, se bo ob njej pogovarjal s svojo dušo, se spominjal in podoživljal, se učil … In užival! Kajti Bucay, ta psihoterapevt s pripovedovanjem zgodb strastne španske krvi, zna reči povedati preprosto, zanimivo in brez dvignjenega palca, kaj bi morali in česa ne bi smeli. Pušča nam svobodo, da izbiramo in se sami odločamo. Kot v življenju tako je tudi na Bucayevih knjižnih straneh: »Življenje lahko živimo kot vlakovodja, ki natanko ve, kam gre in kakšna bo pot do tja, lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom,« piše psihoterapevtka Laura glavnemu junaku Robertu po elektronski pošti. In mu kajpada predlaga, da sledita valovom. Ker se bosta zabavala.

Ne bom vam pravila zgodbe, vam pa z veseljem prepišem nekaj citatov iz knjige, da boste prišli na okus. Okus po Bucayevi knjigi in okus po ljubezni z odprtimi očmi. Čustvo, ko se z zaprtimi očmi predajamo sanjarijam in projiciramo svoja pričakovanja v drugega, je zaljubljenost. To pa je ljubljenje s seboj, ne z resničnim drugim. Saj drugega sploh ne vidimo, ker v njem iščemo le svoj odsev. Zato je Bucay – in moja malenkost tudi – oster nasprotnik iluzije, da je ljubezen možna samo s pravim/pravo. S svojo dušo dvojčico: »Najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi raje poiskali še ene celote?« In za to pri Bucayevi terapiji in njegovih knjigah gre: da jaz postanem to, kar v resnici sem. Da bi prepoznal svojo celovitost in se objel, tako svoje svetle kot temne plati duše, ter bil zadovoljen v tem, kar sem in kakor sem.
Pa še nekaj citatov:
· Ko postanemo celovita oseba, ki ne potrebuje drugega za preživetje, bomo zagotovo našli nekoga enako izpolnjenega, s katerim si bomo lahko delili, kar imamo.
· Bistvo partnerske zveze ni rešitev, temveč srečanje. Ali boje rečeno – srečanja. Jaz s tabo. Ti z mano. Jaz s sabo. Ti s tabo. Midva s svetom.
· V naši osebnosti, naši biti, obstajajo skriti vidiki. Da b jih lahko videli, potrebujemo ogledalo. Edino ogledalo, v katerem se lahko uzremo, je drugi. (…) Najboljše, najnatančnejše in obenem najbolj kruto ogledalo pa je partnerski odnos. Samo takšen odnos lahko do podrobnosti odrazi naše najboljše in najslabše lastnosti.
· Pari se razidejo zaradi istih reči, zaradi katerih so se združili.
· Težave vsakega para so v resnici osebne težave posameznika, vpletenega v odnos. Kdor je zmožen ljubiti, bo namreč v drugem vedno našel nekaj vrednega ljubezni.
· V medosebnih odnosih moramo pustiti prostor bolečini in zmedi, ki splavata na površje, ko se odrečemo svoji strategiji. To je prava pot domov. Pot do kraja, kjer se srečata človeški duši. To je pot ljubezni.
Z Bucayevim romanesknim priročnikom Ljubiti z odprtimi očmi zna biti pot ljubezni malce enostavnejša, predvsem pa bolj zabavna. Ne pozabimo – tudi za to gre v ljubezni. Potreba po zabavi in igri je ena temeljnih človeških potreb in kadar partnerja pozabita na to, se odnos suši in duši tudi. V puščavi pa so zabrisane poti, ki vodijo domov. Poti ljubezni, ki peljejo do kraja, kjer se srečata človeški duši.