sobota, 21. julij 2012

Lahko nam vzamejo denar, ne pa dobre volje

Včeraj sem v banki dvigovala mamino pokojnino in modrovala s svojo očarljivo osebno svetovalko, ki je vedno dobre volje in polna humorja. Saj zato pa tudi tako rada hodim k njej in mi vsak denarni izgovor prav pride, da jo obiščem. Govorili sva o tem, kako grozna finančna izguba za osemindevetdesetletno staro gospo je odvzem 200 evrov vsak mesec. To je v dveh mesecih kar 400 €, sem vzkliknila, ker moja denarna predstava seže tja do dobrih tisoč evrov, več si pa že težko zamislim. “In veste koliko to znese v enem letu?« me je vprašala s široko razprtimi očmi. Še preden sem izračunala, je ona že stvarno pribila: »Dva tisoč štiristo evrov!«
Dva tisoč štiristo evrov je za naju z mamo in za najino skupno gospodinjstvo ogromno denarja. Takle minus se bo krepko poznal, sem se zavedala. In se takoj odločila: Lahko nam vzamejo denar, ne pa tudi dobre volje! Ne bodo me prisilili v to, da bi jamrala, besno preklinjala, kaj šele, da bi tiste, ki so sprejeli brezobzirne »varčevalne ukrepe« in znižali pokojnine kot kazen za udeležbo v NOB, začela sovražiti. Nak, do tega me pač ne bodo spravili, svojih negativnih in pozitivnih čustev smo sami gospodar!



Spomnila sem se ene od tistih navdihujočih knjig, ki mi pomagajo radostno bivati, Lea F. Buscaglia ŽIVIMO, LJUBIMO IN SE UČIMO, v kateri dobrosrčni, srčno rad objemajoči se Buscaglia opisuje običaje v svoji veliki italijanski družini, ki je emigrirala v Združene države Amerike. Tale me je takoj odobrovoljil, tristo evrov nižji mamini (bivši borčevski) pokojnini navkljub: Kadar je Leonov oče prišel domov nasršenih obrvi in povešenega pogleda, je njegova žena vedela, da ga je doletela izguba dela. Za veliko priseljeno italijansko družino potemtakem katastrofa. Italijanska mama je imela na vrtu zakopano steklenico, v kateri je zbirala drobiž za take hude čase. Odkopala jo je in šla v nakupe. Kupila je slastnega piščanca, odlično rdeče vino, svež kruh, paradižnik in še kaj in doma pripravila pravo pojedino. Oče je dal na gramofon ploščo z veličastnimi italijanskimi opernimi arijami in začel se je praznični obed. Dobro so jedli, dobro so pili in se pogovarjali o tem, kaj bodo storili, da bodo preživeli. Pa je eden od sinov rekel, da bo spet začel raznašati časopise, drugi, da bo razvažal mleko … Tako so polni energije in veselja do življenja cmokali od užitka v ustih, nosu in ušesih, predvsem pa v svojih toplih srcih, ki so vedela: Nikoli obupati! Glavno je, da smo živi in da se imamo radi, da držimo skupaj in se veselimo tudi v težkih trenutkih. Življenje je preveč lepo, da bi iz njega delali solzne doline …
Tako hvaležna razmišljujoč o tem, da bova tudi z mamo praznovali izgubo borčevske pokojnine, prav pred našo stolpnico opazim kombi z italijansko hrano. Sem začela na veliko kupovati: Rakove repke, ker jih mama obožuje, sladoled, ki ga že dolgo nisva jedli, lososove zrezke z zelišči, raviole s skuto in beluši pa še najboljše sladko italijansko vince sem kupila. Bo ena pol litrska steklenička dovolj za najin praznik, me je razumel prijazni prodajalec, ki jih sicer prodaja po šest v kompletu.
Mljack, mlajck, kako dobro sva jedli včeraj in tudi danes pa še jutri bova… Mama ni mogla prehvaliti imenitne italijanske kuhinje. »Tako dobre rižote z rakci pa še ne,« je rekla moja prednica in se oblizovala. »Ja, kaj vse si pa dala v rižoto?« me je večkrat vprašala. In sem ji razlagala, da jaz pač kuham po občutki, ne, nič ne merim ne količine riža, ne vode, ki ji dodam malo mleka, pač pa nežno solim, popram, posipam s kurkumo, ribam muškatni orešček, dam ščepec zdrobljenega rožmarina itd., na kocu pa še pol kozarčka italijanskega sladkega belega vinca in kapljico konjaka. Zraven domač radič z imenitnim zrelim paradižnikom, pred tem pa juhica krasna iz bučk, korenja in sladkega krompirja z veliko čebule in česna …
Tako sva cmokali od užitka, si nazdravljali s slastnim vincem in se zaklinjali, da nama penzijo sicer lahko zmanjšajo, ne morejo pa nama vzeti dobre volje in občutek za slavljenje življenja, ki je veličastno. Veliko večje, kot tale naša zdajšnja oblast, ki bo kmalu minila. Ker na tem božjem svetu itak vse mine. Zato: NA ZDRAVJE IN VSE NAJBOLJŠE! Oskubljeni pokojnini navkljub!